Ko se je Klara prvič ustavila pred stopnicami v lastni hiši, se ji je zdelo, da se stopnice norčujejo iz nje. Že na drugem stopnišču ji je zmanjkalo sape, noge so se ji tresle, srce ji je tako močno razbijalo, da se je morala oprijeti ograje. Imela je samo 36 let, a telo jo je kot da izdalo.
„Samo utrujena sem,“ se je opravičevala sama sebi.
A utrujenost ni minila.
Zdravniki so mirno, skoraj brezbrižno rekli:
„Klara, morate shujšati. Vaše srce ne zmore več.“
Ona se jim je nasmehnila v odgovor, doma pa je jokala. Ker to ni bil samo problem „teže“. Bila je osamljenost, neskončno delo, večno „od ponedeljka bom začela“.
Tisti dan s stopnicami je postal prelomnica. Ne konec – ampak začetek.
Najprej je hodila samo okoli hiše. Pet minut. Deset minut. Potem okoli soseske. Ljudje iz sosednjih hiš so jo pozdravljali z rahlim sočustvovanjem: »Bravo, trudi se.«
Čez teden dni – minus en kilometer zraka.
Čez mesec dni – minus ena konfekcijska številka.
Po treh mesecih – minus vera, da »nič ne bo uspelo«.
Vse je spremenila postopoma. Iz hladilnika je odstranila sladkarije. Nehal je gledati na tehtnico – in začela gledati v nebo. Vsak dan si je na ogledalo napisala stavek:
»Še en korak – in si bližje.«
Včasih je bilo težko. Včasih je hotela obupati. Nekoč pozimi, ko se je vračala s teka, je padla v sneg in se razjokala sredi ceste. Takrat je pristopil deček, star okoli deset let, ji podal roko in rekel:
»Bravo. Mama pravi, da če človek pade, to pomeni, da gre naprej.«
Te besede si je zapomnila za vedno.
Minilo je leto. Klara je spet stala pred tistimi stopnicami – le da tokrat ne doma, ampak na mestnem maratonu, kjer je bila ciljna črta na strehi stare stavbe, štirideset metrov nad tlemi.
Množica je bučala, nekateri so mahali z zastavami. Klara je čutila, kako ji je spet hitro utripalo srce – a tokrat ne od strahu. Od sreče.
Ko se je začel vzpon, so jo pekle mišice, dihala je neravno, a se ni ustavila. In zdaj – zadnja stopnica. Njene noge so se tresle, a ni hodila – tekla je.
Ljudje na strehi so ploskali.
Dvignila je roke in se zasmejala.
Ne zato, ker je shujšala.
Ne zato, ker je zmagala.
Ampak zato, ker se je vrnila k sebi, k tisti, ki je verjela v »še en korak«.
