Ko je Olivia zaslišala čuden zvok iz kopalnice, je pomislila, da je spet pokvarjena pralna stroj. Nova hiša, nova tehnika – včasih se to zgodi. Ropot, šumenje, rahlo trkanje – vse je bilo videti običajno, dokler ni nastala tišina.
Približala se je, da bi vzela perilo. Odprla je vrata pralnega stroja – in nekaj dolgega, spolzkega in živega je počasi izdrselo ven.
Olivia je odskočila, srce ji je poskočilo v petah. Na belih ploščicah se je zvijala kača, črna, sijoča, tanka, kot da bi bila mokra od milnice. Njen jezik je hitro migal, kot da bi sikala, vendar brez zvoka.
Olivia je planila po krpo, nato po telefonu. Ko se je vrnila, kače ni bilo več. Le mokra sled na tleh, ki je vodila za pralnim strojem.
Poklicala je moža, ki je prišel čez pol ure, vse preveril – nič. Niti sledov. »Ti se je zdelo,« je rekel in se nasmehnil. »Mogoče je bil pas od perila.«
Olivia je poskušala ostati mirna, a ponoči je spet zaslišala isti zvok. Najprej tiho šumenje, potem kovinski klop-klop, kot da bi nekaj udarjal iz notranjosti bobna.
Vklopila je svetilko na telefonu in se približala. Pralni stroj je bil izklopljen. A bobni … so se počasi začeli sami vrteti.
V notranjosti je nekaj črnega zasvetilo. Senca, obroč, lesk kože. Olivia je zakričala in se umaknila.
Naslednje jutro je poklicala strokovnjaka. Moški je pregledal stroj, snemal zadnjo ploščo – in se nenadoma namrščil.
— Ste prepričani, da ni nič padlo sem?
— Seveda. Zakaj?
Iz ohišja je izvlekel kačji kožni prevlek – dolg, cel, kot da bi bitje preprosto… zamenjalo kožo znotraj stroja.
Od takrat Olivia pere samo podnevi. In vedno preveri boben – tudi če ve, da je prazen.
A včasih, ko odpre pokrov, prisega, da iz globine sliši šumenje, kot da je tam še vedno nekdo.
