Ko se je Emma preselila v hišo svoje tašče, si ni niti predstavljala, koliko skrivnosti lahko skriva preprosta stara kuhinja. Vse je bilo po starem: obrabljeni omarici, zbledele tapete s cvetličnim vzorcem, ploščice z razpokami in desetine posod različnih velikosti, ki jih je gospodarica skrbno hranila na policah. Po smrti tašče sta minili skoraj dve leti.
Emma in njen mož Mark sta se končno odločila za prenovo.
„To je vse smeti,“ je rekel Mark, ko je stare posode zlagal v škatlo.
„Ne uporabljamo jih, so zarjavele.
»Morda bi lahko pustili vsaj eno?« je negotovo odgovorila Emma.
»Morda bo prišla prav za marmelado?«
»Za marmelado imamo večnamensko kuhalno posodo,« se je nasmehnil.
Vzel je največjo posodo — tisto, ki je stala na zgornji polici, ovito v krpo — in jo hotel vreči v vrečko za smeti.
Toda Emma je opazila, da je pokrov prilepljen, kot da ga je nekdo namerno tesno zaprl.
— Počakaj, — je rekla. — Nekaj ni v redu.
Poskušala sta odstraniti pokrov, a se ni dal. Mark je vzel nož, previdno podprl rob in s tiho klikom se je pokrov odprl.
Iz notranjosti je zapihal prah, a … ni bilo praznine. Na dnu je ležala tkanina, skrbno zložena v več plasteh, znotraj pa steklena kozarca s pokrovom in kuvert, zavita v star časopis.
Emma je zamrla.
»Kaj je to?« je zašepetala.
— Verjetno je to skrivni zaklad moje tašče, — se je nasmehnil Mark, vendar je bilo v njegovem glasu čutiti vznemirjenje.
Časopis je bil iz leta 1983, porumenel, vendar lepo zložen. Na kuverti je bil ženski rokopis, podpis: »Za E.«. Emma se je zganila. Njeno ime se je začelo z isto črko. V kuverti je bilo pismo:
»Če to bereš, pomeni, da je hiša ostala v družini. Nisem uspela povedati vsega, ko sem bila še živa. Ta kuhinja ni samo kuhinja. Tu je vse, kar sem se bala izgubiti. Odpri kozarec in se spomni.«
Emmin roki sta se tresli. Pazljivo je odvila pokrovček kozarca. Notri ni bilo denarja ali nakita, kot bi se lahko pričakovalo, ampak majhni predmeti: gumbi, stari obesek, fotografija mlade ženske v beli predpasnici in ključ.
»Ključ?« se je začudil Mark. »Za kaj?«
Emma se je zazrla – na ključu je bilo vgravirano: »omara 27«. Pogledala sta se.
V shrambi je stala stara železna omara, ki jo je tašča imenovala »nepotrebna šara«. Poskušali so jo zavreči ob selitvi, a bila je pretežka, zato je mož rekel: »Naj ostane, potem ga bomo razstavili.«
Pobegnila sta tja. Ključ je res ustrezal. Ključavnica je kliknila. Notri je bila lepa škatla, obložena z žametom. Ko jo je Emma odprla, je notri našla kup pisem in dnevniških zapisov. Pisava je bila ista – bili so zapisi njene tašče, Elene. Emma je začela glasno brati.
»Če se kaj zgodi, naj moje besede ne izginejo. V tej hiši je skrivnost, ki sta jo poznala samo jaz in moj mož. Med vojno je tu živel častnik, ki je rešil našo družino. Po njegovi smrti sem skčila tisto, kar mi je zapustil. Naj to ne pride v roke nikomur, ki ni naš.«
Na dnu škatle je ležal star medaljon z vgraviranimi inicialkami in fotografija moškega v vojaški uniformi, posneta pred hišo. Emma je začutila, kako so ji po koži stekle mravljice.
»To je … tista hiša,« je zašepetala.
»Torej je bil tukaj?« Mark je prikimal in gledal fotografijo.
»Morda njegovi ostanki … ali stvari?«
Vrnila sta se k loncu. Na dnu posode, pod krpo, je nekaj zazvonilo. Majhen bakreni žeton z vtisnjenimi številkami in napisom: »1943«. Emma se je usedla na stol. Srce ji je razbijalo.
»Veš, kaj to pomeni?« je rekla.
»Ves ta čas sva živela na mestu, kjer so nekoč skrivali spomin na človeka, ki je rešil tvojo mamo.«
Čez teden dni so poklicali v lokalni muzej. Strokovnjaki so potrdili: žeton je pripadal častniku medicinske enote, ki je bil leta 1943 pogrešan.
Ko so uredili vse dokumente, je muzej ponudil, da jim najdbo prepustijo, vendar je Emma zavrnila. Medaljon in pismo je pustila doma, jih dala v okvir na polici v kuhinji. Zdaj, ko je Mark vsakič odprl novo posodo ali kozarec, je šalil:
»Poglej, morda je spet skriti predmet.« Vendar je Emma vsakič, ko je vzela tisto posodo, tiho šepetala:
— Hvala, Elena.
Zdaj vem, da ste želeli, da to najdemo. Od takrat kuhinja ni več delovala stara. Postala je kraj, kjer je zgodovina oživela kar v loncu.
