Sofija je vedno imela svojega starejšega brata Daniela za vzor odgovornosti. Po smrti očeta je prav on prevzel glavno vlogo v družini. Imel je komaj petindvajset let, a je kot da bi v enem trenutku odrasel: začel je delati, da bi pomagal mami, pogosto je prihajal s paketi živil in mlajšo sestro prepričeval, da je »vse pod nadzorom«.
Sofija, ki je delala kot medicinska sestra v nočnih izmenah, ni mogla preživeti toliko časa z mamo, kot bi si želela. Zato jo je misel, da je Daniel ob njej, vedno pomirjala. Rekel je:
»Ne skrbi, Sof, jaz plačujem račune in skrbim za mamo. Od plače mi ostane dovolj, celo prihranim za njena zdravila in za prihodnost.
In ona mu je verjela.
Nekoč zvečer, ko je Sofija po delu obiskala mamo, jo je ta tiho prosila:
»Hčerka, prosim, kupi novo zdravilo, ki ga je predpisal zdravnik. Moje je povsem pošlo.
Sofija je bila presenečena:
– Ali ti Daniel ne pomaga s tem? Saj je rekel, da daje denar za zdravljenje.
Mama jo je zmedeno pogledala in odgovorila:
– Ne, on … včasih kupi živila, plača elektriko, ampak o zdravilih sva se nikoli pogovarjala. Mislim, da se s tem ukvarjaš ti.
Sofija je začutila, kako jo je po hrbtu prešinil mraz. Vse, kar je brat povedal o »maminih prihrankih«, se ji je nenadoma zazdelo čudno.
Nekaj dni kasneje, ko se je pozno zvečer vračala z dela, je Sofija opazila znano postavo pri bankomatu. Bil je Daniel. Hitro je dvignil veliko vsoto denarja in se oziral naokoli, kot da se boji, da ga bo kdo opazil.
Radovednost je premagala: šla je za njim. Daniel je hitro odšel v smeri centra mesta, v predel, kjer so se podnevi gnetli trgovci, ponoči pa so se prižigale luči barov in klubov. Sofija je ostala na razdalji, srce ji je bilo vse hitreje.
Končno je vstopil v majhen prostor z jasnim napisom, ki je utripal z rdečo lučjo. To je bilo kazino.
Sofija ni verjela svojim očem. Čakala ga je več kot uro in videla, kako je odšel: z mračnim obrazom, praznimi rokami in težkimi koraki.
Naslednji dan se je Sofia odločila. Sedela sta v njeni kuhinji. Zunaj je rahlo deževalo in tišina v sobi je bila še posebej težka.
»Daniel,« je začela in se trudila govoriti mirno. »Včeraj sem te videla. Povej mi resnico: kam gre denar, ki ga naj bi prihranil za mamo?«
Zamrl je, kot bi ga udarili. Nekaj sekund je sedel molče, stiskal pesti. Potem je sklonil glavo in tiho rekel:
»Hotel sem … mislil sem, da bom lahko osvojil več. Da bom mami lahko zagotovil vse, kar si zasluži. Igral sem.«
Sofija je čutila, kako se ji pod nogami izmika tla.
»Si prevaral mene in mamo?!« Njen glas se je zatresel.
Daniel si je zakril obraz z rokami.
»Poskušal sem. Vsakič sem verjel, da bom lahko vrnil dvakrat več. Ampak sem izgubil. In poskušal znova. Nisem opazil, kako sem se zapletel.
Sofija ni spala vso noč. Jokala je od žalosti in jeze. V njeni glavi se je rušil podoba brata – tistega človeka, na katerega se je vedno lahko zanesla. A hkrati je razumela: ni zloben, je šibak. In če se od njega odvrnejo, ga bodo izgubili za vedno.
Zjutraj se je pogovorila z mamo. Ta je dolgo molčala, poslušala, nato pa rekla:
— Vedela sem, da z njim nekaj ni v redu. A sem se bala vprašati. Saj je moj sin.
In takrat se je Sofija odločila:
— Ne bomo ga pustili propasti.
Vztrajala je, da Daniel obišče strokovnjaka za odvisnost od iger. To je bila težka odločitev: upiral se je, se opravičeval, obljubljal, da je »vse pod nadzorom«. A postopoma, korak za korakom, je začel priznavati, da resnično potrebuje pomoč.
Resnica je bila boleča, a prav ona je rešila njihovo družino. Sofija je spoznala, da se včasih tudi najbližji ljudje lahko znajdejo v pasti lastnih napak. In samo iskrenost in podpora jih lahko rešita iz nje.
Zdaj, ko se spominja tistega večera pri bankomatu in utripajočega napisa kazinoja, Sofija pomisli: »Kako dobro, da sem takrat šla za njim. Sicer ne bi izgubili samo denarja … izgubili bi tudi njega.
