V večnadstropni stavbi na obrobju mesta je življenje teklo po svoje. Ljudje so se mudili v službo, otroci so se igrali na dvorišču, babice so ob vhodu v stavbo razpravljale o novicah. Toda kmalu je znani ritem prekinil vonj, ki je začel pronicati iz enega od stanovanj.
Sprva je bil to le blag, komaj zaznavni smrad. Sosedje so mislili, da so v stanovanju preprosto pozabili odnesti smeti. Toda z vsakim dnem se je vonj stopnjeval. Prodrl je v vhod, napolnil stopnišča in se celo razširil v stanovanja. Ljudje so začeli pritoževati – najprej tiho, potem glasno.
Lastnika stanovanja že dolgo ni videl nihče. Vrata so ostala zaprta, klice in trkanje niso odgovorili. Upravna družba se je odločila posredovati. Na določen dan so se zbrali predstavniki stanovanjskega sklada, policija in nekaj radovednih sosedov.
Ko so odprli vrata, so se vsi, ki so stali v bližini, instinktivno umaknili. V nos je udaril oster, dušeč vonj. Ljudje so si zakrivali obraze z rokami, nekateri so zbežali na ulico. Najhujše pa je čakalo znotraj.
Sobe so bile zasute s stvarmi. Prazne steklenice, vrečke z gnijočo hrano, stare časopise in polomljeno pohištvo so tvorili pravo smetišče. Zdelo se je, da tu že desetletja nihče ni pospravljal.
A groza ni bila samo v kaosu. V eni od sob so odkrili nekaj, kar je pojasnilo vonj. Pod kupom cunj so našli ostanke. Policija je molčala, a iz pogledov je bilo jasno: človek, ki je tu živel, je umrl že davno, njegova smrt pa je ostala neopažena.
Sosedje, ki so se še nedavno pritoževali, so zdaj molče stali in ne verjeli svojim očem. Nekdo je šepetal: »Živeli smo v bližini in ničesar nismo vedeli.«
Zgodba se je razširila po mestu. Nekateri so krivili brezbrižnost ljudi, drugi uradnike. A dejstvo je ostalo dejstvo: za vrati, mimo katerih je vsak dan hodilo na desetine ljudi, se je skrivala tragedija.
Sedaj je to stanovanje postalo simbol tega, kako lahko spregledamo tujo nesrečo. In mnogi sosedje so priznali: po tem primeru so začeli pogosteje gledati v oči tistim, ki živijo v bližini.
