Zanj je bil ta dan poseben. Petinsedemdeset let – starost, ko je vsak klic, vsako srečanje z družino še posebej dragoceno. Starec se je pripravljal vnaprej: pospravil je hišo, naročil majhno torto, fotografije otrok in vnukov postavil na vidno mesto. Čakal je.
Jutro je minilo v tišini. Nihče ni prišel. „Verjetno se bodo zvečer vsi zbrali,“ je pomislil, medtem ko je popravljal prt na praznični mizi. Ure so minevale mučno počasi. Vsaka telefonska klice je njegovo srce ustavila, a bili so le sosedje ali oglaševalske ponudbe.
Ko se je stemnilo, je razumel: nihče ne bo prišel. Niti otroci, niti vnuki. Niti poklicali niso. Sedel je sam za mizo pred torto s svečkami, ki jih ni prižgal.
V prsih je čutil praznino. Takrat se je odločil, da bo sam poklical. Prvi sin – telefon je bil izklopljen. Hčerka – signal, a nobenega odgovora. Poklical je vnuka in prav ta pogovor ga je dokončno zlomil.
— Ded, oprosti… Imamo svoje obveznosti. Ne moremo priti. In sploh… bolje je, da ne čakaš. — Glas je bil hladen, kot da bi prihajal od tujca.
Starec je odložil slušalko in dolgo gledal skozi okno. Takrat je spoznal strašno resnico: njegova družina že dolgo ni bila več družina. Zanje je bil le senca preteklosti, človek, ki jim je oviral novo življenje.
Tisto noč je torto odnesel na dvorišče in jo razdelil sosedovim otrokom. Ti so se veselo smejali in se mu zahvaljevali, on pa se je smejal skozi solze. Saj so se tuji otroci izkazali za bližje kot njegovi lastni.
Zgodba se je razširila po družbenih omrežjih, ko jo je eden od sosedov objavil na spletu. Ljudje z vsega sveta so pisali besede podpore, ponujali, da pridejo in skupaj praznujejo. Komentarji so bili polni jeze in sočustvovanja: »Kako je mogoče zapustiti očeta na tak dan?« so pisali nekateri. »V nas ima novo družino,« so odgovarjali drugi.
Zdaj njegovo ime poznajo tisoči ljudi. In čeprav so se mu sorodniki obrnili hrbet, so v njegovo življenje vstopili novi ljudje, ki so dokazali: včasih je prava družina tista, ki je blizu, in ne tista, ki je po krvi.
