Miša je oboževal morje.
Vsako jutro je stekel na obalo pred vsemi ostalimi – bos, z vedrom in vedno prisotno rumeno kapo.
Nabiral je kamenčke in školjke, gradil gradove in rekel materi:
»Vidiš, morje – je kot nekaj živega. Posluša.«
Nekega dne je opazil galeba, ki se je zapletel v kos ribiške mreže.
Ptica se je borila, mahala s krili, a se ni mogla osvoboditi.
Miša je pritekel in previdno začel razpletati vozle.
»Tiho, tiho … Pomagal bom,« je zašepetal, kot da bi ptica lahko razumela.
Ko ga je osvobodil, galeb ni takoj odletel. Postavil se je na noge, stresel perje, ga pogledal – naravnost, skoraj kot človek – in šele nato se je vzpel v nebo.
Miša je dolgo stal in ga opazoval, kako kroži nad vodo. „Odleti,“ je rekel. „Vse je v redu.“
Nekaj dni kasneje se je vreme dramatično spremenilo.
Morje se je stemnilo, valovi so postajali višji in mama je strogo rekla:
„Danes ne plavaj!“
Toda Miša je le prikimal – in vseeno šel k vodi.
Samo malo si je želel zmočiti noge.
En močan val ga je podrl z nog.
Mrzla voda ga je potegnila dol in pesek mu je izginil izpod nog.
Zakričal je, a veter je odnesel zvok.
In nenadoma se je nad njim zaslišal krik – glasen, obupan.
Galeb. Isti.
Krožil je tik nad njim, kričal in se potapljal vse nižje in nižje, kot da bi kazal lokacijo.
Reševalci so bili na dolžnosti na plaži.
Eden od njih se je obrnil in zaslišal čuden zvok.
„Kaj počne ta ptica?“ je rekel in nato pomežiknil. „Počakaj … tam je nekdo!“
Minuto kasneje so Mišo že vlekli iz vode.
Kašljal je in jokal, galeb pa je še naprej letel v bližini – dokler se ni prepričal, da fant diha. Nato se je počasi dvignil višje in odletel proti obzorju.
Tisti večer je Miša sedel ob ognju, zavit v brisačo.
Mama ga je pobožala po glavi in zašepetala:
»Imaš srečo, mali.«
Molčal je in gledal v nebo.
In nenadoma se je nasmehnil: »Ne, mama. Ni samo sreča. Ona je.«
Od takrat naprej je mama vsakič, ko so galebi leteli nad morjem, videla Mišo, kako dvigne glavo in pomaha. In če ga je kdo vprašal, zakaj to počne, je preprosto odgovoril:
»Ker se dobrota vrača. Samo včasih – s krili.«
