Bil je povsem običajen večer.
Družina Kovalev je večerjala – mama, oče in šestletna Anja. Zunaj je rosilo jesensko, veter je pihal skozi drevesa, sence ulične svetilke pa so plesale v oknih. Nenadoma se je izza vrat zaslišalo tiho, vlečno cviljenje.
Anja je prva skočila od mize.
“Mami, nekdo joka!”
Odprli so vrata in na verandi zagledali psa. Ogromnega, kosmatega, popolnoma mokrega, z žalostnimi očmi. Šape so se mu tresle, dlaka se mu je zapletla, okoli vratu pa je imel kos starega pasu.
“Ne moreš, Anja,” je utrujeno rekla mama. “Potepuški pes je.”
A deklica ga je pogledala, kot da bi srečala starega prijatelja:
“Dober človek je. Ni prišel sem kar tako.”
Pes je previdno, kot da bi se opravičeval, stopil čez prag. Legel je k vratom, naslonil gobec na tačke in takoj zaspal. Zdelo se je, da je končno prišel tja, kamor je iskal vse življenje.
Zjutraj mu je Anja prinesla skledo mleka.
Pes je jedel počasi in jo gledal naravnost v oči, kot da bi razumel vsako besedo, ko mu je deklica zašepetala:
»Poimenovala te bom baron. Zdaj si moj prijatelj.«
Baron ni lajal, ni tekel – preprosto je sledil Anji kot senca. Na vrt, v kuhinjo, celo v spalnico. Ponoči je spal ob njeni postelji, z gobcem na robu odeje.
Sosedje so se nasmehnili:
»Zdaj nimaš otroka, ampak princeso in viteza.«
Naslednji dan se je vse spremenilo. Bila je sobota, sončno. Anja je šla na dvorišče nahranit barona. Deset minut kasneje je njena mama pogledala skozi okno. Tišina.
Dvorišče je bilo prazno. Ni Anje. Ni psa.
Sprva so mislili, da je šla k sosedom. Nato v park.
Uro kasneje so že klicali policijo.
Proti večeru je celotna vas prečesavala gozd. Ljudje so hodili s svetilkami in vzklikali dekličino ime.
“AAAAAAANJA!!!” je sopihala mati, njen glas se je lomil.
Edini odgovor je bil mrzel veter in šumenje listja.
In nenadoma je nekdo zavpil:
“Slišiš to? Lajanje!”
Daleč stran, izza grape. Glasno, obupano.
Policija je pritekla prva. Na jasi, kjer so nekoč kopali zemljo za gradbišče, je Baron stal na robu stare jame. Renel je, lajal in s tačkami kopal zemljo.
Ko so pritekli, so spodaj zagledali majhno jakno.
Anja je ležala nezavestna, prekrita z zemljo in listjem. Zdelo se je, kot da je padla in se je zemlja zdrobila.
Baron je skočil v luknjo, ji polizal obraz, nato dvignil glavo in pogledal svojo mamo.
Njegove oči so bile človeške. Inteligentne. Razumevajoče.
Eden od reševalcev je zašepetal:
“Ves čas nas je klical k sebi …”
Ko so deklico pripeljali na površje, se je Baron usedel poleg nje.
Ni odšel, dokler ni prispel reševalec. Ko so Anjo odpeljali, se je preprosto ulegel k vratom.
Zjutraj ga ni bilo več.
Minevali so dnevi. Teden. Mesec.
Psa nihče več ni videl.
Anja si je opomogla. Zdravniki so rekli, da bi bilo prepozno, če bi jo našli celo eno uro kasneje.
Na dekličinem telesu so ostali odtisi tačk – Baron jo je grel, medtem ko je ležala nezavestna.
Minilo je šest mesecev.
Nekega pomladnega jutra jo je Anjina mama pripravljala za šolo. Deklica je odprla vrata – in zavzdihnila. Na pragu je ležala stara, obrabljena ovratnica.
Besede »Reševalec« so bile vklesane v kovinsko ploščo, skoraj obrabljene od časa.
Mama jo je dvignila – in prvič je bruhnila v jok.
Anja je ovratnico stisnila k prsim:
»Obljubil je, da se bo vrnil …«
Od takrat deklica vsako pomlad pusti skledo mleka na verandi.
In včasih je zjutraj skleda prazna.
In v pesku so odtisi tačk.
