Ko je moja sedemletna hči Kira prinesla domov kozarec z majhno sivo kačo, sem skoraj zavpila.
“Mami, poglej!” je veselo rekla in kozarec držala blizu obraza. “Res je dobra! Ne grize.”
Umaknila sem se. V kozarcu je bila zvita tanka, komaj opazna kača. Njene oči so bile drobne kroglice, jezik pa je utripal kot nit.
“Kira, si nora? To je kača! Kje si jo dobila?”
“Na jasi za hišo. Bila je sama, zamrznjena. Nisem je mogla pustiti!”
Hotela sem vreči kozarec čez ograjo, a Kira je prosila, skoraj v solzah. V njenih očeh je bilo nekaj – zaupanje, nežnost, odločnost.
Popustili smo. Moj mož je iz starega akvarija zgradil majhen terarij, ga napolnil s peskom in vanj postavil vejo. Kira je kačo poimenovala Luna.
Vsako jutro je vstala pred vsemi drugimi, jo hranila z majhnimi žuželkami in se z njo pogovarjala, kot da bi bila prijateljica:
“Ne boj se, Luna, tukaj je varno.”
Včasih sem se zalotila, da poslušam te pogovore, in počutila sem se nenavadno mirno.
Nekaj tednov kasneje je Luna zrasla, a ostala tiha. Komaj se je premaknila, dvignila je glavo le, ko se je Kira približala.
Celo navadili smo se je. Gostje so se izogibali, Kira pa je bila ponosna:
“Imam prijatelja in ne bo nikomur storil nič žalega.”
Vse se je čez noč spremenilo.
Pihal je močan veter. Hiša je škripala kot stara ladja. Z možem sva spala, ko sva nenadoma zaslišala pridušen udarec. Nato tresk in Kira je zakričala.
Skočila sem iz postelje in stekla v otroško sobo. Vrata so se odprla in otrpnila sem.
Sredi sobe, blizu postelje, se je zvijala velika kača. Debela, s temnimi pikami na hrbtu – gad. Luna je sikala na bližnjih tleh, razpršena kot puščica. Kira je stala v kotu, bleda, trepetajoča, a nepoškodovana.
Ravno sem uspela zgrabiti otroka, ko se je gad pognal naprej. Toda Luna je planila prva. Vse se je zgodilo v trenutku: sikanje, kratek udarec, nato tišina. Obe kači sta negibno ležali na tleh.
Poklicali smo reševalno ekipo. Ogledali so si kraj dogodka in povedali, da se je iz gozda skozi razpoko v temeljih priplazila velika gad.
“Vaš mali je zaščitil otroka,” je ena od njih začudeno rekla. “Kaj takega redko vidiš.”
Luna je preživela. Gad ni. Premestili smo jo v živalski vrt, da jo je Kira lahko obiskala.
Naslednje jutro, ko sem vstopila v hčerino sobo, sem jo videla sedeti na postelji in držati kozarec sveže vode.
“Mama,” je rekla, “ni samo kača. Razumela nas je.”
Nisem vedela, kaj naj rečem. Od takrat naprej se nihče v naši hiši ni bal kač. Kira je celo začela brati knjige o plazilcih in jih risati.
Mesec dni kasneje sem opazila, da je nekdo blizu hiše izkopal majhno luknjo, kjer je bila prej razpoka. V notranjosti je bila stara kačja koža. Kira jo je previdno izvlekla, kot zaklad.
»Poglej, mama,« je zašepetala, »spet je nova.«
Zdaj je Luna simbol v naši hiši. Njeno odvrženo kožo smo obesili v okvir v otroški sobi. Vsak, ki pride na obisk, vpraša: »Zakaj? To je kača.«
In jaz odgovorim: »To je opomnik, da se včasih dobrota pojavi v najbolj nepričakovanih oblikah.«
In vsakič, ko vidim Luno, ki se premika v svojem terariju, se spomnim tiste noči. In pomislim: morda v tistem trenutku nismo mi rešili nje, ampak ona nas.
