Vse se je začelo, ko je Lena izgubila svoj prstan. Ne kar karkoli – zaročni prstan.
Tanek, rahlo ukrivljen, prav tisti, ki ji ga je mož dal pred dvajsetimi leti.
Snela ga je, da bi pomila posodo, ga postavila na okensko polico – in nekaj minut kasneje ga ni bilo več. Obrnila je celotno kuhinjo na glavo, preverila odtok, celo odnesla smeti.
Nič.
Kot da bi prstan izginil.
“No,” je vzdihnila, “morda je tako bolje. Vseeno je star.”
A v njenem glasu je zvenela žalost.
Prstan ni bil samo zlat – bil je spomin na osebo, ki je ni bilo več z njo.
Minili so trije dnevi.
Ob zori je Lena zaslišala trkanje na okno. Pogledala je gor – na okenski polici je sedela šoja.
Ista, ki je pogosto prihajala k njej po oreščke.
Ptica je s kljunom tolkla po steklu, kot da bi klicala.
Lena se je približala in se nasmehnila ter odprla okno:
“Torej, si se vrnila na zajtrk?”
Šojka je zamahnila s krili in odletela. Minuto kasneje se je vrnila, v kljunu je držala nekaj svetlečega. Položila ga je na okensko polico, sklonila glavo in odletela.
Lena se je okamenila. Na beli okenski polici je ležal prstan.
Isti.
Moker, malo moten, a cel.
Ni mogla takoj razumeti, kako je to mogoče.
Morda je prstan padel na vrt ali pa se je ptica samo igrala z njim. Kakor koli že, vrnil se je.
Lena je dolgo sedela ob oknu in opazovala sončni zahod na kovini. Nato si je prstan spet nadela in na glas rekla:
“Hvala, mala.”
Od takrat naprej je šoja prihajala vsak dan. Včasih z oreščkom, včasih z vejico. In Lena ji je vedno pustila nekaj okusnega in rekla:
“No, oskrbnica, je vse na svojem mestu?”
In vsakič, ko je pogledala lesketanje prstana na svoji roki, se je spomnila, da se nekatere stvari vrnejo – četudi se zdijo za vedno izgubljene.
