Bil je tipičen nedeljski večer – telefon v roki, topla odeja, v ozadju televizijska oddaja in napol zaspana sreča dneva.
Liza je pisala sporočilo Ilji – istemu, s katerim je pred kratkim začela hoditi. Napisal je: »Danes si bil čudovit. Hvala za nocoj.«
Nasmehnila se je in vtipkala odgovor: »Ilja, ljubim te. Hvala za danes ❤️«
In pritisnila »pošlji«.
Nekaj sekund kasneje je zaslon utripal in po želodcu jo je prešinil mraz.
Pod sporočilom se je zasvetilo ime prejemnika.
»Očka.«
Zmrznila se je. Nato je zavpila:
»Ne! Karkoli drugega kot to!«
Njeni prsti so švigali po zaslonu, kot da bi lahko razveljavila nekaj, kar je že minilo.
Toda sporočilo je bilo že tam.
»Ljubim te. Hvala za danes.«
In nasmejan obraz.
Lizin odnos z očetom je bil že dolgo časa zapleten. Ni bilo glasnih prepirov – le tišina, ki se je vlekla leta.
Po ločitvi staršev sta le redko komunicirala: kratki klici ob praznikih, nekaj besed čestitk, občasno naključno srečanje.
Živel je sam, v majhnem stanovanju na drugi strani mesta, in vedno govoril z enako mirno:
»No, glavno je, da si v redu.«
Ni se mogla spomniti, kdaj mu je nazadnje rekla »ljubim te«.
Morda kot otrok, ko še ni razumela, kako ljudje včasih postanejo tujci, četudi imajo isti priimek.
Minilo je pet minut. Deset. Petnajst.
Ni bilo odgovora. Že stokrat je obžalovala, da je danes sploh komurkoli poslala sporočilo.
In potem – kratek zvonec obvestila.
Pogledala je na zaslon.
Sporočilo od njega.
»Mislila sem, da mi nihče več ne piše tako.«
Preprosta fraza. Brez čustvenih simbolov. Brez menstruacije. Toda teh šest besed je vsebovalo vse: osamljenost, spomine, hvaležnost, toplo žalost.
Liza je dolgo sedela in strmela v zaslon, ne da bi mogla ničesar napisati. Bilo je, kot da bi nekdo ravnokar nežno odprl vrata, ki so bila leta zaprta.
Vtipkala je:
“Očka, bila je nesreča. Ampak zdaj je resnično.”
Njegov odgovor je prišel skoraj takoj:
“In še vedno sem srečen.”
Naslednji dan je poklical.
Sprva je bil pogovor previden, s premori.
O vremenu, o mački, o službi.
Potem pa je nekako stekel:
“Se spomniš, kako sva šla na morje, ko si bila stara devet let?” je vprašal.
“Seveda. V valovih si izgubila očala.”
“In izgubila si svoje prve kopalke.”
Zasmejala sta se.
Že dolgo se nista tako smejala.
Od tistega dne naprej sta si začela skoraj vsak večer pisati. Poslal ji je fotografije starih stvari, ki jih je še imel – njeno skodelico iz otroštva, razglednico, naslovljeno na “očka” z ukrivljenimi črkami.
Poslala ji je svoje risbe, svoj večerni čaj, razgled skozi okno.
Včasih le nasmejan obraz. Včasih le besedo: “Hvala.”
Nekaj tednov pozneje je napisal:
“Živjo, hči. Rada te imam.”
Liza je sedela v kuhinji, držala telefon in se smehljala.
Nenadoma je v srcu začutila lahkotnost in toploto, kot da bi se led v njej po vseh teh letih končno stopil.
In spoznala je:
Včasih je najboljše sporočilo tisto, ki ga pošljemo “napačni osebi”.
Ker je tisto, ki doseže kraj, kjer ga najdlje pričakujemo.
