Zgodilo se je avgusta, na povsem običajnih počitnicah. Družina Larin je dopustovala na Črnem morju – mama, oče in njun desetletni sin Artjom. Oboževal je vodo, plaval je ure in ure, starši pa so ga le občasno poklicali:
»Tjoma, ne plavaj predaleč!«
Vedno je pomahal: »Tukaj sem, mama!«
A tistega dne se je morje nenadoma spremenilo.
Nebo se je stemnilo, veter se je okrepil in valovi so postali višji od človeka. Ljudje so hiteli s plaže, nekateri so kričali, drugi so klicali svoje otroke. Njegova mama je videla Artjoma dvigniti roko – in val ga je odnesel.
Vsi so stekli, a je bilo prepozno. Tisti dan ga niso našli, niti naslednji. Morje je bilo tiho.
Minil je teden dni.
Plaža je bila zapuščena in družina je sedela na obali. Njegova mama je gledala v vodo in stiskala obesek – srebrno sidro na tanki verižici. Artjom je imel prav takšno. Kupili so jih po pare: »Da bova vedno blizu, četudi sva daleč stran.«
»Ni mogel …« je zašepetala. »Preprosto ni mogel izginiti …«
Oče je stal v bližini in molčal. Brez solz, brez besed – samo izčrpanost.
In nenadoma se je na obzorju prikazal hrbet delfina. Nato še en.
Delfini so bili tukaj pogosti, a ta je čudno plaval – naravnost proti njim, tik ob obali.
Deček na sosednjem ležalniku je zavpil:
»Poglejte! Nekaj nosi!«
Vsi so se približali. Delfin je res priplaval skoraj do obale. Nekaj se mu je lesketalo v ustih.
Ustavil se je v plitvini, zmajal z glavo in obesek je padel v vodo.
Mama je skočila v vodo.
Bil je Artjomov lasten obesek. Imel je peščene praske in tanko, strgano vrvico.
Ženska je bruhnila v jok. Delfin ni odplaval. Plaval je v bližini, kot da bi čakal. Nato je tiho priplavalo bližje, se z gobcem dotaknilo njene roke in izginilo pod valovi.
Naslednji dan so reševalci našli dečka.
Živega.
Dva kilometra od plaže, blizu starega ribiškega pomola.
Bil je šibek, opečen od sonca, a živ. Rekel je, da so ga »delfini potiskali proti obali«.
»Mama, rešili so me pred utopitvijo,« je rekel, ležal v bolnišnici. »Eden od njiju je nosil obesek, da bi vedeli, da sem živ …«
Od takrat se družina vsako leto vrača na isto mesto.
Mama gre na morje z dvema obeskoma – svojim in Artjomovim. In vsakič, ko voda pljuskne na obzorju, se nasmehne:
»Živjo, prijatelj. Hvala.«
Včasih čudeži ne prihajajo z neba, ampak iz globin.
Ko srce kliče, celo morje posluša.
