Vsako jutro se je začelo enako.
Takoj, ko je sonce obarvalo okna pekarne, je Marina prižgala luč, si zavezala predpasnik in odprla vrata. Vonj svežega testa, kvasa in kave je napolnil majhen prostor in ustvaril prijetno vzdušje, zaradi katerega so sem prihajali tudi tisti, ki niso imeli radi sladkega.
Vedno je prihajal ob isti uri – točno ob 7:30.
Visok, molčeč, z lepo obrito brado in obrabljeno torbo čez ramo.
Nikoli se ni zadrževal. Preprosto je pristopil k pultu, vzel en kruh, položil denar na pult in pokimal.
„Hvala, lep dan,“ je vsakič rekla Marina.
On je prikimal v odgovor in odšel.
Brez nasmeha, brez besed.
Tako je trajalo več kot leto.
Včasih v dežju, včasih v snegu, včasih v vročini, ko niti peč v pekarni ni zdržala.
Vseeno je prihajal, vzel svojo žemljo in odšel.
Nekoč je Marina poskusila z njim spregovoriti:
„Verjetno ste na poti v službo?“
On se je samo nasmehnil z ustnicami in rekel:
„Lahko bi rekli tudi tako.“
In to je bilo vse.
Potem spet tišina, spet isti ritual.
A nekega dne ni prišel.
Sprva Marina ni posvetila pozornosti. »Morda je zbolel,« je pomislila.
A minil je dan. Potem drugi. Potem teden.
Pekarna je bila kot izpraznjena.
Brez njega je bilo jutro nekako nepopolno.
Čez dva tedna se je Marina odločila, da se bo sprehodila po ulici – samo da se razvedri.
Za vogalom, blizu smetnjakov, je zagledala znano papirno embalažo iz svoje pekarne.
In poleg nje – starega brezdomca, ki je sedel na stopnicah in jedel tisti kruh, ki ga je pekla vsako jutro.
»Dedek, od kod imate to?« je vprašala, čutila pa je, kako se je v njej vse stisnilo.
Pogledal je in se brez zob nasmehnil:
»En moški mi ga je pustil. Vsak dan. Prav tukaj, na to škatlo. Samo že dolgo ga nisem videl. Verjetno je odšel.
Marina je dolgo stala.
Hladen veter ji je razmršil lase, ona pa je še vedno gledala škatlo, na kateri so ležale drobtine kruha.
Od tistega dne je vsako jutro, ko je odprla pekarno, eno toplo žemljo dala v papirnato vrečko in jo odnesla v kot hiše.
In tudi če starca tam ni bilo, jo je vseeno pustila.
Ker je zdaj vedela, da so stvari, ki jih ne smeš nehati delati, tudi če te nihče ne vidi.
