Vsako jutro v njihovi soseski se je začelo enako.
Hladen zrak, asfaltne poti, mokre od rose, in vonj sveže pečenega kruha iz pekarne za vogalom.
Dima, suh najstnik z razmršeno šolsko torbo, je stekel v svojo običajno sosesko trgovino – majhen kiosk z napisom »Živila«.
Vedno je kupil isto stvar – pomarančni sok v mehki škatli s slamico.
Istega s soncem in rezino pomaranče na sliki. Prodajalka, teta Sveta, ga je pozdravila s svojim neizmeničnim nasmehom:
»Dobro jutro, prvak. Spet tvoj sok?«
»Ja,« je kratko odgovoril in vrgel drobiž na pult.
Včasih mu je zmanjkalo nekaj rubljev – bodisi jih je izgubil bodisi jih porabil za prevoz.
Bilo mu je nerodno prositi za posojilo; preprosto je odložil vse, kar je imel, in hitro pobegnil. Toda teta Sveta ga ni nikoli ustavila.
»Beži, sicer boš zamudil,« je rekla z nasmehom in pomahanjem.
To se je nadaljevalo več mesecev.
Sok ni bil drag, ampak za Dimo je bil nekakšen majhen jutranji ritual, malo stabilnosti pred dolgim dnevom šole.
Ni razmišljal o tem – preprosto je živel kot najstniki: naglo, brezskrbno, z nenehnim občutkom, da je vse v redu.
Dokler nekega dne ni opazil nečesa nenavadnega. Kot ponavadi je vzel sok, izročil tri kovance in čakal na račun.
Teta Sveta je pritisnila gumb na blagajni, a papir je prišel prazen.
Brez cene, brez zneska – samo prazen list.
“Kaj, račun se ni natisnil?” je presenečeno vprašal Dima.
“Verjetno blagajna zmoti,” je nonšalantno odgovorila. “Nič hudega.”
Naslednji dan – isto. Ni cene na polici, brez zneska na računu.
Kot da bi sok postal “brezplačen”.
Dima se je namrščil. Nekaj se mu je zdelo narobe.
In tistega večera, na poti domov, je slučajno opazil, da je luč v trgovini še vedno prižgana.
Radovednost ga je premagala – stopil je bližje in pokukal skozi okno.
Njegov sosed, dedek Kostja, je stal za pultom. Bil je visok, sključen, s palico in starim bež plaščem.
V rokah je držal isto škatlo soka in tiho spregovoril s prodajalko:
»Vrnil se bo jutri. Kot ponavadi – ob 19:45. Škatlo pomarančnega soka. Napiši jo na moje ime.«
Teta Sveta je prikimala in se nasmehnila.
»Spet plačuješ?«
»Kaj je narobe,« je vzdihnil in mu izročil denar. »Tudi moj sin je hodil v šolo brez zajtrka. Takrat mu ni bilo nikogar, ki bi mu pomagal. Vsaj zdaj lahko to storim za nekoga drugega.«
Dima je stal negibno in čutil, kako se mu v prsih dviga val – ne le presenečenje, ampak nekaj veliko več.
Kombinacija nerodnosti, hvaležnosti in nečesa nedoločljivega.
Naslednji dan je vstopil v trgovino nekoliko počasneje kot običajno.
Teta Sveta se je kot vedno nasmehnila in mu podala karton soka.
Toda Dima je zmajal z glavo.
»Danes bom plačal sam,« je tiho rekel in previdno položil račun na pult.
Pozorno ga je pogledala, kot da bi vse razumela, in preprosto prikimala.
»Prav, prvak. Samo ne zamujaj v šolo.«
Tistega večera je Dima našel dedka Kostjo pri vhodu v svojo stavbo.
Starec je sedel na klopi in hranil golobe ter ni bil presenečen, ko se je fant približal.
»Ti si plačal za moj sok, kajne?« je vprašal Dima.
Starec ga je pogledal in se nežno nasmehnil:
»Kdo drug? Ne skrbi, ne prosim za hvaležnost. Včasih si samo želiš, da nekdo začne svoje jutro z nečim dobrim.«
»Hvala,« je po premoru rekel Dima. »Nisem vedel …«
»In ni ti bilo treba vedeti,« ga je prekinil starec. „Glavna stvar je, da pred šolo samo poješ. In ko odrasteš, bodi dober človek. Dovolj.“
Sedela sta v tišini. Golobi so krožili, sonce je zahajalo in vse okoli njiju se je zdelo še posebej tiho in prav.
In Dima je nenadoma spoznal, da so prav takšna dejanja – neopažena, preprosta, brez nepotrebnih besed – tista, ki svet naredijo resnično prijazen kraj.
