Po smrti mame se je življenje kot da ustavilo.
Hiša je postala tiho in tuje. Stvari so bile na svojih mestih, vendar so kot da izgubile smisel. Celo zrak v stanovanju se je zdel drugačen – težak, prazen, brez vonja vanilije in kave, ki sta prej napolnjevala jutro.
Oče je molčal.
Ni jokal, ni se spominjal, nikomur ni povedal, kako težko mu je. Preprosto je živel – dan za dnem, kot po urniku. Zajtrk, delo, večerja, televizija, tišina.
A jaz nisem mogla.
Bila sem jezna. Nanj, nase, na ves svet. Zdelo se mi je, da če je tako miren, mu je vseeno.
Minili sta dve leti.
Nekega večera je zazvonil telefon.
Na zaslonu sem videla njegovo ime, a dolgo nisem upala odgovoriti. Končno sem pritisnila »sprejmi«.
»Zdravo,« je tiho rekel. »Rad bi ti nekaj povedal.«
Pavza.
»Poročil sem se.«
Po teh besedah se je v mojih prsih kot da kliknil stikalo. Nisem nič rekla. Samo položila sem slušalko.
Nisva se pogovarjala mesece. On je klical, jaz nisem odgovarjala. On je pisal, jaz nisem odgovarjala.
Zdelo se mi je, da je izdal spomin na mamo. Da jo je zamenjal z nekom drugim, kot da bi bilo mogoče enega človeka preprosto izbrisati in vpisati drugega.
Potem pa je prišlo kratko sporočilo:
»Samo pridi. Brez razloga.«
Dolgo sem stala pred vrati njegovega doma in se nisem upala pritisniti na zvonec. Srce mi je razbijalo, dlani so mi bile znojne. V glavi so mi rojile misli: »Zakaj sem sploh prišla sem? Kaj bom rekla? Kako naj gledam žensko, ki zdaj živi tukaj?«
Vrata je odprla ona.
Ženska okoli štiridesetih – z dobrimi, a nekoliko previdnimi očmi.
»Zdravo,« je tiho rekla. »Jaz sem Anna.«
»Vem,« sem hladno odgovorila.
Stopila je stran in me spustila v hišo.
Vse v notranjosti je bilo skoraj enako kot prej – le z manjšimi spremembami.
Zavese so bile iste, mamina vaza na okenski polici tudi. Le da je bila zdaj napolnjena s svežimi cvetovi.
Na polici so se pojavile nove knjige, v kotu pa majhen zeleni fikus. Vonjalo je po nečem toplem, prijetnem … in nepričakovano znanem – po cimetu in jabolkih.
»Čaj?« je vprašala.
Hotela sem reči »ne«, a sem iz neznanega razloga prikimala.
Sedli sva za mizo. Molče. Jaz sem gledala skodelico, ona pa mene. V sobi je vladala neprijetna tišina, v kateri se je celo tikanje ure zdelo glasno.
»Vem, da ti je verjetno neprijetno, da sem tu,« je končno rekla. »Nimam namena ničesar nadomestiti. Samo… želela sem, da bi hiša spet zaživela.
Nisem odgovorila. Ne zato, ker ne bi hotela, ampak ker nisem vedela, kaj naj rečem.
Anna je vstala, stopila k omari in odprla spodnji predal.
Iz njega je vzela belo škatlo z modro pentljo. Takoj sem jo prepoznala.
Mamina škatla.
Spomnila sem se, kako jo je mama vzela samo ob posebnih priložnostih – da je vanjo dala pisma, fotografije, zapiske, majhne »zaklade« iz svojega življenja.
»To sem našla, ko sem se selila,« je rekla Anna. »Nisem mogla zavreči. Saj je še vedno del tega doma, kajne?«
Nagnila sem se bliže.
V njej so ležale znane stvari: topel volneni šal, stari parfum, porumenelo pismo in beležka.
Vonj parfuma je bil isti – nežen, kot mama.
Oči so me začele ščipati.
Hotela sem se ji zahvaliti, a namesto tega sem se samo razjokala. Tiho, brez besed, kot otrok, ki mu je končno dovoljeno izjokati vse, kar je nosil v sebi.
Anna se ni približala. Me ni objemala. Samo stala je ob meni – tiho, mirno, kot da bi s svojo prisotnostjo govorila: sem ob tebi, ne hitri.
Dolgo sva tako sedeli – jaz s škatlo, ona s skodelico čaja.
In prvič v dveh letih mi je postalo lažje.
Nenadoma sem razumela: ona ni prišla, da bi nadomestila mamo. Prišla je, da bi ohranila njeno mesto.
In morda je to tisto, kar je potreboval naš dom.
Ko sem odhajala, je Anna rekla:
— Pridi, kadar hočeš. Tukaj je čaj in šarlotka. Tista s cimetom.
Prvič po dolgem času sem se nasmehnila.
Na ulici je bilo hladno, znotraj pa je postalo resnično toplo.
