To naj bi bilo idealno poletje.
Prvi družinski dopust v nekaj letih: morje, sonce, dolgi sprehodi po promenadi, vonj po sončni kremi, skupinski smeh in fotografije ob sončnem zahodu.
Oče je vse organiziral sam. Kupil je vozovnice, rezerviral namestitev, sestavil seznam stvari za vsakogar, preveril dokumente.
Vedno je bil človek reda.
Natančnost, odgovornost in mirnost – to so njegove tri nespremenljive lastnosti.
„Tokrat bo vse popolno,“ je rekel in skrbno razporedil vozovnice po kuvertah.
Mama se je nasmehnila:
„Glavno je, da sam ničesar ne pozabiš.“
On se je nasmehnil:
„To pa zagotovo ne velja zame.“
Zjutraj se je potovanje začelo z običajno naglico.
Kovčki, torbe, panika zaradi izgubljenega polnilnika, pozabljena očala, kričanje iz različnih sob.
Oče je bil, kot vedno, najbolj miren. Preveril je vozni red vlakov, poklical taksi in pomagal odnesti stvari do avtomobila.
Na železniški postaji je bilo hrupno in zadušno. Ljudje so se mudili, zvočnik je napovedoval vkrcanje, dišalo je po kavi in železu.
Mama je v roki držala termos s čajem, otroci so jedli rogljičke, se smejali in se prepirali, kdo bo prvi tekel kopat.
Oče je iz notranjega žepa vzel vozovnice in jih razdelil vsakemu:
„Tukaj je tvoja, tukaj je tvoja… tukaj je naša skupna,“ je rekel in preveril, ali je vse na svojem mestu.
Ko so napovedali vkrcanje, so se vsi začeli mudi.
In nenadoma se je ustavil.
Ponovno je preveril žepe. Potem torbo. Potem še enkrat.
Na njegovem obrazu se je pojavil zmeden izraz.
»Ne more biti,« je tiho rekel. »Svojo vozovnico sem pozabil doma.«
Mama se je ustavila.
»Kako si jo pozabil? Saj si vse preveril!«
On je skomignil z rameni:
»Verjetno sem jo pustil na mizi. Ne skrbite, hitro se vrnem. Pojdem s taksijem, vzamem vozovnico in vas dohitim.
— Počakali bomo, — je rekel sin. — Imamo še deset minut časa.
A oče je zmajal z glavo:
— Ne. Če boste čakali, boste zamudili. Jaz vas bom vseeno dohitel. Pojdite.
Govoril je mirno, s takšno samozavestjo, da nihče ni ugovarjal.
Ko se je vlak odpeljal, so mu otroci mahali iz okna. Stal je na peronu, držal roko v zraku in se smejal.
Prve ure potovanja so minile veselo.
Vsi so razpravljali o načrtih, šalili se, fotografirali razglede iz okna.
A ko se je vlak oddaljeval, je v njem postajalo vse tišje.
Mama je ves čas preverjala telefon, a ni bilo nobenih klicev.
Šele zvečer je napisal.
Kratko in preprosto:
„Odšli ste pravočasno. Vse je v redu. Pazite drug na drugega. Oče.“
Mama je sporočilo prebrala večkrat.
„Odšli ste“… je ponovila šepetaje. „Zakaj ne ‚mi‘?
Šele kasneje, ko so otroci igrali na plaži, je povedala resnico.
On ni pozabil vozovnice.
Namerno jo je pustil.
V zadnjih mesecih je bil videti utrujen. Pogosto je ostal dlje v službi, malo jedel in se vedno pogosteje zvečer usedel k oknu in molče gledal v daljavo.
Rekel je, da morajo počivati. Preživeti čas skupaj. Brez hitenja. Brez njega.
Vedel je, da če bo to povedal naravnost, nihče ne bo pristal na potovanje.
Zato je preprosto pretvarjal, da se je zmotil.
Zvečer je družina sedela na balkonu. Z morja je pihal topel veter, dišalo je po soli in jasminu.
Mama je gledala sončni zahod in tiho rekla:
— Ni ostal zato, ker je pozabil vozovnico. Ampak zato, ker je hotel, da se ponovno naučimo biti skupaj.
Mlajša hči je zašepetala:
— On je vseeno z nami. Samo na drugem peronu.
Nihče ni odgovoril.
Ampak vsi so vedeli, da je to res.
