Živim v majhnem mestecu, kjer se vsi poznajo med seboj. Naš sosed Tom je bil vedno čuden človek: malo se je družil z drugimi, redko je hodil na dvorišče, vendar je rad hvalil svojo »eksotično zbirko«. Trdil je, da ima doma pravo pitonko, ki je udomačena in popolnoma neškodljiva.
Z ženo sva se temu smejala: no, če človek goji kačo, je to njegova stvar. Včasih jo je celo pokazal otrokom iz našega dvorišča – ogromna, sijoča, zvita v obroče. Otroci so strmeli, odrasli pa so vljudno prikimavali. Tom je zagotavljal:
»Je prijazna, navajena je name, ne bo storila nič slabega.«
A neke noči sem zaslišal čuden šum na zadnjem dvorišču. Najprej sem pomislil, da je mačka. Šel sem ven s svetilko in obstal. Po travi se je zvijala ogromna kača. Takoj sem razumel, da je to sosedova pitonka.
Srce mi je padlo v peto. V moji hiši je spala hči. Pobegnil sem po lopato, a se ustavil: kača ni kazala agresije, kot da bi nekaj iskala. Pazljivo sem se vrnil in poklical Toma:
— Tvoja pitonka je v mojem dvorišču.
Odgovoril je preveč mirno:
— Naj ostane tam. Kmalu pridem.
Ta stavek se mi je zdel čuden. Ampak sem čakal. Čez deset minut se je Tom pojavil z vrečo. Samozavestno se je približal kači, a ona se ni vrgla nanj. Nasprotno, splazila se je proti skednju, kjer smo hranili stare stvari.
Tom se je namrščil. Opazil sem, da je živčen. Odprla sva vrata lope in tisto, kar sva videla, me je ohladilo. V kotu je bilo celo gnezdo. Škatle, krpe, slama – vse se je premikalo. In tam, sredi tega kaosa, se je plazilo še nekaj kač. Majhne, a očitno ne domače.
– Kaj to pomeni? – sem zašepetal.
Tom je pobledel.
»Ona … ona ni samo hišna žival,« je rekel. »Ona je samica. Mislil sem, da ne more odložiti jajčec brez samca. A sem se motil.«
Odskočil sem. V glavi se mi je vse pomešalo: izkazalo se je, da v naši soseski ves ta čas ni živela ena kača, ampak cela družina.
»Koliko jih je?« sem vprašal.
»Ne vem,« je odgovoril s tresočim glasom. »Počasi se izležejo …«
Pogledala sva se in v tem trenutku je ena od majhnih kač dvignila glavo in zasikala. Tom je hitro zagrabil pitonko, jo vrgel v vrečo in ukazal:
»Nikomur niti besede. Sam bom poskrbel za to.
Toda naslednje jutro so se po dvorišču že širile govorice. Otroci so videli, kako je vlekel vrečko, sosedje so pripovedovali o čudnih zvokih ponoči. Jaz pa sem ves čas razmišljal o enem: če bo »poskrbel za to«, kako bo to storil? Bo jih spustil na polje? Ali bo spet poskušal imeti doma?
Čez nekaj dni sem spet opazil šumenje v vrtu. Toda tokrat ni bila samo ena kača. Bili sta dve. Majhni, a hitri. Vzel sem svetilko in pogledal podrobneje. Na travi je ležal majhen predmet – košček kože, ki jo kače odvržejo.
Spoznal sem, da rastejo. In da to ni več le čudnost soseda. To je grožnja.
Tom se je potem dolgo opravičeval. Govoril je, da je hotel »svetu dokazati, da so lahko tudi kače prijateljice človeka«. A v njegovih očeh sem videl, da situacije ne obvladuje več.
In najbolj strašna misel mi ni dala miru: če bom nekega dne spet slišal šumenje ponoči, ni nujno, da bo to sosedova pitonka. Morda bodo to njeni »otroci«, ki so si izbrali nov dom.
Zdaj, ko stopim v svoj vrt in slišim najmanjši šum v travi, mi v notranjosti vse otrdi. Ker vem: nekega dne bomo vsi spoznali, da je sosedova »ljubljenka« za seboj pustila dediščino … in to daleč od njegovega doma.
