Moje ime je Peter in celo življenje sem preživel v majhnem obmorskem mestecu. Ribolov je bil moje delo in hobi, sprostitev in zaslužek. Poznal sem vsak val, vsak kamen v naši zalivu. Zdelo se je, da me nič več ne more presenetiti. Toda nekega jutra se je vse spremenilo.
Tisti dan je bilo morje mirno. Vrgel sem mrežo in čakal. Voda se je lesketala v soncu, galebi so kričali nad glavo. In nenadoma sem začutil, da se je mreža zataknila za nekaj težkega. »Verjetno stara guma,« sem pomislil. Toda ko sem jo potegnil ven, mi je srce poskočilo.
V mreži je bil medaljon. Stara, potemnela, a z izjemno lepim ornamentom. Snel sem ga, obrisal in v notranjosti zagledal portret ženske. Obraz je bil mlad, z nežnim nasmehom in očmi, v katerih se je čitala melanholija.
Najdbo sem odnesel domov. Žena se je zasmejala:
»No, zdaj pa ne nosiš domov samo rib.
Ampak me ni pustilo. Od kod je ta medaljon v naši zalivu? Koliko let je ležal tam? In kdo je ta ženska?
Fotografiral sem najdbo in jo objavil v lokalni skupini na družbenih omrežjih: »Ali kdo ve, čigava je?« Sprva se ni oglasil nihče. A čez dva dni me je poklical neznani številka. Glas v slušalki je bil ženski, razburjen:
— Oprostite… Ste našli medaljon s portretom dekleta?
Zamrznil sem.
— Da. Kdo ste vi?
— Moje ime je Marija. Kličem iz drugega mesta, tisoč kilometrov stran od vas. Ta medaljon je pripadal moji babici.
Izkazalo se je, da je njena babica Emilia pred mnogimi leti živela prav v našem mestu. Bila je nevesta mornarja, ki je umrl v nevihti. Govorili so, da je tisto noč v morje vrgla medaljon s svojim portretom – kot simbol slovesu. Potem je odšla in se več ni vrnila.
– Niti ne verjamem, da se je ohranil, – je rekla Maria. – Za našo družino je to prava relikvija.
Dogovorili smo se, da se bomo srečali. Čez teden dni je Maria prišla v naše mesto. Ko sem ji podal medaljon, je zajokala.
– Ne razumete, – je rekla. – Nikoli nisem videla babice, ko je bila mlada. Tukaj pa … tukaj je živa.
Dolgo sva se pogovarjala. Povedala mi je, da je njena babica pogosto spominjala na to mesto in govorila o »ljubezni, ki se je utopila v morju«. Toda nihče iz družine ni poznal podrobnosti.
Marija je odšla in se mi zahvalila, jaz pa sem pomislil: usoda je čudna stvar. Sem samo ribič, ki je iz vode potegnil kos kovine. Za drugo družino pa se je to izkazalo za celo zgodbo.
Najbolj presenetljivo pa se je zgodilo mesec dni kasneje.
Po pošti sem prejel pismo. V njem je bila fotografija. Na njej je bila mlada Emilia in njen zaročenec, mornar. Pod fotografijo je bil napis: »Hvala, da ste jo vrnili domov«.
Pogledal sem fotografijo in nenadoma sem spoznal: obraz njenega zaročenca sem že kje videl. Srce mi je začelo razbijati. Vzel sem stare družinske albume. In našel sem. Na fotografiji mojega dedka, posneti pred mnogimi leti, je bil isti človek.
Sedel sem in se nisem mogel premakniti. Izkazalo se je, da je medaljon, ki sem ga našel, povezoval ne le tujo družino z njihovo preteklostjo. Izkazalo se je, da je bil del moje lastne zgodbe.
In zdaj, vsakič, ko grem na morje, gledam valove in razmišljam: včasih tisto, kar dvignemo z dna, dvigne tudi tisto, kar je skrito globoko v nas samih.
