Ste se kdaj srečali z dogodki, ki so nenadoma porušili vašo običajno predstavo o svetu? Vse poteka kot običajno, in nenadoma – en sam odkritje vse postavi na glavo.
Bil je povsem običajen torek. Odločila sem se, da bom pospravila omaro, v kateri so se že dolgo kopičile stare knjige in revije. Ko sem potegnila za obrabljen zvezek, mi je izpadel iz rok in padel na tla. Iz sredine knjige je padel lepo zložen list papirja.
Pobrala sem ga in zagledala ročno napisane vrstice. Pisava mi je bila boleče znana – bila je pisava mojega moža. V pismu je pisalo: »Moja edina, vsako noč mislim nate. Nihče ne sme izvedeti za najino srečanje.«
Bilo je, kot bi me udaril električni tok. Ničesar o meni, nobenega namiga, da je pismo naslovljeno na ženo. Samo tuja, prepovedana priznanja. Pismo sem prebirala znova in znova, srce mi je razbijalo v sencih. Datum v kotu – samo tri mesece nazaj.
Z možem sva poročena osem let, vzgajava hčerko in vedno sem mislila, da imava trdno družino. Zdaj pa sem imela v rokah dokaz o nekem skrivnem življenju, o katerem nisem vedela ničesar.
List sem spravila nazaj, a mi je gorel v prstih, celo v spominu. Zvečer, ko se je mož vrnil, sem se trudila nasmehniti, poslušala njegove zgodbe o delu, a v sebi sem kričala: »Lahkoživec!«
Naslednji dan nisem več zdržala. Mož je odšel na delo in jaz sem spet pobrskala po omari. Iskala sem nadaljevanje. In ga našla. V drugi knjigi je ležal kuvert. V njem je bila fotografija ženske. Mlada, s temnimi lasmi in nežnim nasmehom. Na hrbtni strani sta bila napisana le dva besedi: »Naša skrivnost«.
Roke so mi tako tresle, da sem skoraj spustila fotografijo. V glavi so mi rojile samo vprašanja: kdo je ona? kako dolgo to traja? zakaj vse skriva v knjigah, ki jih nikoli ne odpre?
Zvečer nisem več zdržala. Ko sva sedla k večerji, sem vprašala:
»Kdo je ta ženska?«
Mož je otrpel. Pobledel je tako, da sem se prestrašila, da bo zdaj omedlel. Nekaj minut je molčal, potem je težko izdihnil in tiho rekel:
»To je moja sestra.«
Zagrmela sem – grenko, zlobno. Sestra? Katera sestra? V osmih letih zakona nisem niti enkrat slišala, da ima sestro. Ampak prinesel je dokumente. Potrdila, fotografije, stare pisma. Vse je bilo res. Res je imel polsestro, o kateri nikoli ni govoril.
Umrla je pred nekaj leti zaradi bolezni. Pisma pa … pisma ji je pisal že po njeni smrti. Govoril je z njo na papirju, ker drugače ni mogel prenesti bolečine. Skrival jih je v knjigah – ne zato, ker se je bal mene, ampak zato, ker je bila to njegova osebna, intimna povezava s preteklostjo.
Sedela sem in stiskala fotografijo. V glavi mi je šumelo. Vse te ure sem bila prepričana, da sem našla dokaz za nezvestobo, pripravljala sem se na škandal, na koncu pa sem naletela na tujo bolečino, o kateri nisem niti slutila.
Vendar je v mojih prsih ostalo čudno občutek nedorečenosti. Na fotografiji, ki sem jo našla, se je ženska namreč preveč živahno smejala. Preveč sveže. Na hrbtni strani je bilo jasno napisano: »Naša skrivnost«.
Nikoli nisem vprašala, kakšna skrivnost je bila to. Bala sem se slišati odgovor. In včasih, ko vzamem to knjigo v roke, me grizne misel: ali mi je povedal vse? Ali del resnice še vedno skriva globoko v sebi – tam, kamor nikoli ne bom imela dostopa?
