Moja psica Laima je bila vedno izjemno razumna. Ni bila tista, ki bi brez razloga dvigovala hrup. Če je lajala, je to pomenilo, da se je res nekaj dogajalo. V zadnjih tednih pa me je njeno vedenje začelo begati.
Vsak dan, približno ob isti uri, ko je sonce že visoko na nebu, je Laima pristopila k oknu in začela glasno lajati. Njen pogled je bil pritrjen na isto mesto – grm sirene ob ograji. Sedla je, stisnila rep, a ni odvrnila pogleda.
Sprva sem to ignorirala: kaj pa, mačka je pretekla, ptice gnezdijo, morda celo ježek šumi. Toda zaskrbljalo me je, da se je vse dogajalo tako redno, kot po urniku. Vsak dan, kot po uri, je Laima začela »dežuriti«.
Čez teden dni sem že sama začela prisluškovati in čakati: ali bo spet vstala? In seveda, kot po znaku, je planila pokonci, odhitela k oknu in začela lajati.
»Laima, kaj pa vidiš tam?« sem jo nekega dne vprašala, čeprav seveda nisem pričakovala odgovora.
Radovednost je postala močnejša. Nekoč, podnevi, sem se odločila, da bom preverila. Vzela sem vrtne rokavice, da se ne bi opraskala, in odšla k sireni. Laima je hodila ob meni, ne da bi odvrnila pogled od grma, kot da mi namiguje: »Si na pravi poti«.
Pognila sem se, previdno razmaknila veje … in zamrla.
Prav pod grmom, na mehki travi, zvita v gosto kepo, je ležala ogromna ježica. Pravi bodičasti velikan, velik kot dober lubenica! Njene igle so se lesketale v soncu, ona pa je mirno spala, kot da bi bila v svojem gradu.
Svojim očem nisem takoj verjela. Srce mi je razbijalo od presenečenja, šele potem sem se zasmejala – toliko skrbi, toliko domnev … in vse se je izkazalo za tako preprosto.
Od takrat sem vedela: to je bil naš novi najemnik. Laima je nehala lajati. Še vedno je prihajala k grmu, vendar ne več z zaskrbljenostjo, ampak bolj iz radovednosti in celo spoštovanja. Sedla je poleg in opazovala svojega bodičastega soseda, kot da bi varovala njegov spanec.
Sosedje, ko so izvedeli za to, so se smejali: »To je pa res stražni pes – našel je, koga naj straži!« Otroci so prihajali gledat »ježa-bogatirja«.
Jaz pa sem vsakič pomislila: morda živali čutijo nekaj več kot mi. Morda vidijo tisto, česar mi običajno ne opazimo.
In kdo ve … morda nam bo prav ta nepričakovani sosed prinesel kakšno odkritje? Vsakič, ko grem mimo grma, se zalotim, da čakam – morda se bo pod listjem spet skrilo nekaj novega.
