Moje ime je Mark. Živim ob morju in vse življenje preživim na vodi – delam na majhni ribiški ladji skupaj s prijateljem Robertom. Z njim poznava vsak ovinek zaliva, vsako navado valov. In zdelo se je, da je morje za naju dom, v katerem ne more biti več nobenih presenečenj.
A nekega dne se je zgodilo nekaj, kar je za vedno spremenilo moj odnos do oceana.
Tisto jutro je bilo običajno. Odpluli smo zgodaj, sonce je šele začelo vzhajati, zrak je bil svež. Voda se je lesketala in zdelo se je, da bo dan lahek in miren. Spustili smo mreže in sedeli ter klepetali o nepomembnih stvareh.
In takrat sem opazil gibanje ob čolnu. Majhen silhuet se je drsel v vodi ob nas.
»Poglej,« sem rekel Robertu, »delfin.«
Res je, ob nas je plaval majhen delfin. Zelo mlad, ne večji od dveh metrov. Držal se je blizu čolna, kot da bi iskal družbo.
Sprva sva mislila, da gre za običajno radovednost. Delfini včasih spremljajo čolne. Toda ta je bil drugačen. Ni odplaval. Plul je za nama ure in ure, kot da naju ne bi hotel zapustiti.
Opazil sem, da včasih izplava, pogleda naravnost vame – in v teh očeh je bilo nekaj človeškega, nekaj prošnjega.
»Morda je izgubil mamo?« je predlagal Robert. »Ali pa je njegova jata daleč.«
Pritrdil sem, vendar sem imel čuden občutek. Kot da bi mi hotel nekaj povedati.
Ustavili smo se in ugasnili motor. Tudi delfin se je ustavil in začel krožiti okoli čolna. Potem je nenadoma skočil visoko nad vodo. In v tistem trenutku sem videl nekaj, kar me je prisililo, da sem zakričal.
Na njegovi strani, malo pod plavutjo, je bila široka sled mreže. Groba brazgotina, kot da se je nekoč vrv zagrizla v telo in ga dolgo ni spustila.
Zamrznil sem. Vse je postalo jasno: ta mali je zašel v ribiške mreže in se čudežno rešil. A zdaj je bil sam.
»Išče zaščito,« sem tiho rekel.
Ponudili smo mu ribe. Delfin je previdno vzel hrano in nam spet pogledal naravnost v oči. V tistem trenutku sem razumel: zaupa nam.
Naslednje dni je spet prihajal k čolnu. Celo začeli smo ga čakati. Spremljal nas je na morju, igral se je ob nas, skakal v zrak. Opazil sem, da ko je slišal zvok motorja, je pohitel k nam.
A zgodba je dobila nepričakovan obrat.
Neko jutro ni prišel. Čakali smo, strmeli v valove, a ga ni bilo. Občutil sem čudno praznino. Kot da bi izgubil nekoga, ki mi je bil drag.
Minilo je nekaj dni. In nenadoma sem v daljavi zagledal znano silhueto. Srce mi je začelo hitreje utripati. Plaval ni sam. Poleg njega sta bila še dva delfina. Odrasla. Krožila sta okoli njega, on pa ju je predstavljal nam.
In v tistem trenutku sem razumel: vrnil se je k svojim. Našel je družino.
Z Robertom sva molče gledala, kako se trojica oddaljuje proti obzorju. Občutil sem veselje in žalost hkrati.
A najbolj čudno se je zgodilo potem.
Čez teden dni sva ponovno odšla na morje. V nekem trenutku so se ob čolnu pojavili delfini. Bili so trije. Med njimi je bil tudi naš mali. Približal se nam je, skočil v zrak in nas od glave do nog obrizgal s kapljicami. Ko se je ponovno pojavil na površini, je v zobeh držal staro vrv – kos mreže. Vrgel jo je naravnost na ladjo.
Gledal sem ta košček in razumel: to je bil njegov način, da se nam zahvali.
Od takrat je minilo že nekaj let. A včasih, ko grem na morje in v daljavi vidim skakajoče delfine, verjamem, da je med njimi tudi on. In vsakič se mi zdi, da znova in znova izziva svet – in opominja: tudi najmanjša bitja se spominjajo dobrote.
