Vedno sem rad potoval sam. V samoti je nekaj posebnega: slišiš vsak šum gozda, opaziš najmanjše gibanje listja in čutiš dihanje same narave. Tisto leto sem se odločil, da bom odpotoval v Norveško. Želel sem se sprehoditi ob fjordih, vdihniti hladen zrak in končno biti sam s sabo.
Tretji dan potovanja sem prišel do reke. Voda je tekla hitro, bila je ledeno mrzla, njen šum je napolnil vse okoli mene. Udobno sem se namestil na kamnu, vzel termos s kavo in gledal gladino. In nenadoma sem v toku opazil nekaj temnega. Najprej sem pomislil, da je to deblo. Toda v naslednjem trenutku mi je srce poskočilo: bilo je majhno telo medvedka.
Mlatil se, njegove tačke so brez moči rezale vodo, njegov gobec je izginjal pod površino. Brez razmišljanja sem si snel nahrbtnik in skočil. Hlad mi je udaril v pljuča, da mi je zastal dih. Zdelo se je, da me reka sama poskuša potegniti navzdol. A jaz sem veslal z vso močjo.
Ko sem prišel do medvedka, se je komaj še premikal. Sem ga zagrabil za kožo, stisnil k prsim in plaval nazaj. Vsaka sekunda se je vlekle kot večnost.
Na bregu sem ga položil na travo in začel drgniti. Bil je hladen, kot led. Minuta – tišina. Druga – spet nič. In nenadoma je hripavo vzdihnil. Potem je zapiskal. Zasmejal sem se, ne da bi opazil, kako mi solze tečejo po obrazu.
Tresel se je, se z nohti zagrizel v mojo jakno, kot da je razumel: rešil sem ga. Ozrl sem se – nikogar ni bilo. Samo gozd in šumenje reke.
A takoj sem se spomnil: kjer je medvedek, tam je tudi mama. Srečanje z medvedko je zagotovo konec. Pazljivo sem ga položil na tla in naredil korak nazaj. A mladiček je dvignil glavo in žalostno zajokal.
In takrat sem zaslišal šumenje vej. Zamrznil sem. Izza dreves je prišla ogromna rjavo-siva medvedka. Njene oči so se bleščale. Prišla je naravnost k nam.
Stojal sem in se pripravljal na najhujše. Toda ona ni planila. Približala se je mladičku, ga povohala, potem pa dvignila pogled k meni. Bil je dolg, težak pogled – ne živalski, ampak skoraj človeški. Kot da je hotela nekaj povedati.
Nisem dihal. Končno je mladička potisnila z nosom in odšla sta v gozd.
Ostal sem sedeti na bregu, tresoč se od mraza in adrenalina. Mislil sem: no, zgodba je končana. A sem se motil.
Tri dni kasneje sem spet hodil po poti ob isti reki. In nenadoma sem zaslišal korake za seboj. Obrnil sem se – in zamrznil: nekaj metrov stran je stala ista medvedka. Poleg nje – že živahen in živ medvedek.
Zastal sem, pripravljen na vse. Toda ona me je spet pogledala naravnost v oči. V njenem pogledu ni bilo jeze. Bilo je … priznanje. Zdržala se je le nekaj sekund, potem se je obrnila in odšla. Toda mladiček se je, preden je izginil v gozdu, ustavil in me pogledal. In ta pogled se spominjam še danes.
Vrnil sem se domov kot drug človek. Postal sem mirnejši, samozavestnejši. Zdelo se mi je, da me po tem srečanju ščiti nekaj več kot le sreča.
A najbolj presenetljivo se je zgodilo kasneje. Leto dni kasneje sem se ponovno odpravil v Norveško, skoraj na isto mesto. Hodil sem po poti in nenadoma zaslišal šumenje v grmovju. Ustavil sem se. Iz gozda je prišel mlad medved. Bil je večji in močnejši, a v njegovih očeh sem prepoznal tistega malčka.
Ustavil se je, ne da bi se približal, a tudi ne da bi pobegnil. Stal je in me gledal. Nekaj sekund, ki so se zdele večnost. Potem se je oglasil tih rjovenje – ne grozeče, ampak kot pozdrav.
In v tistem trenutku sem razumel: živali se spominjajo. In morda je njihova hvaležnost veliko globlja kot pri ljudeh.
Stal sem na poti in se smejal, v prsih pa sem čutil nekaj, kar je težko opisati. Kot da mi je življenje vrnilo nekaj zelo pomembnega – vero, da naša dejanja ne izginejo brez sledu.
In zdaj, ko me vprašajo, ali verjamem v čudeže, vedno odgovorim: »Da. Ker sem videl, kako medvedove oči povedo več kot tisoč človeških besed.«
