Sam se je že več let ukvarjal z potapljanjem. Koralni grebeni, potopljene ladje, jame – mislil je, da je videl že vse.
Do tistega dne.
Bil je na globini približno deset metrov, plaval nad peščenim dnom, ko je v daljavi opazil nekaj čudnega. Najprej je pomislil, da so to ostanki ladje. Toda ko se je približal, je njegovo srce začelo močneje utripati.
To ni bil del ladje.
Bila je vrata.
Lesena vrata, ki so stala pokončno v pesku, izvetrena, a cela. Na njihovi površini so se prijemale školjke, okoli okvirja pa so se leno ovijale alge. A stala so sama – niso bila pritrjena niti na stene niti na kakršne koli konstrukcije. Samo vrata, ki so stala tam, kjer vrat ne bi smelo biti.
Sam je obstal pred njimi, iz njegovega regulatorja so se dvigale mehurčki. Njegov možgani so mu kričali, naj se obrne nazaj. Toda radovednost ga je zadržala na mestu.
Potem je opazil nekaj, kar mu je stisnilo želodec.
Vrata so bila rahlo priprta. In skozi režo je prodrla svetloba.
Ne sončna svetloba.
Topla, zlata svetloba, kot iz svetilke v čigar dnevni sobi. Skoraj je lahko razločil obliko stola.
Roka mu je trepetala, ko jo je iztegnil. Kljukica je bila hladna kovina pod njegovo rokavico. Vrata so zaškripala, celo pod vodo je zvenelo kot zamolkel stok, in se odprla.
Za delček sekunde je Sam jasno videl: udobna soba s preprogo, policami in fotografijami na stenah. Kraj, ki ni imel nobene zveze z morskim dnom.
Nato se je v notranjosti premaknila senca.
Sam je odskočil nazaj. Vrata so se zaprla s takšno silo, da so dvignila pesek okoli sebe.
In ko je zamrznil, je izginila.
Morsko dno je bilo prazno. Samo pesek in voda, ki se je raztezala v daljavi.
Sam je plaval tam, njegova prsa so se dvigala, mehurčki so hitro plavali navzgor. Nikomur ne bo povedal.
Toda nekaj tednov kasneje, ko je razvil svojo podvodno kamero, mu je zastala kri v žilah.
V kotu ene fotografije – tik za njim – je stala vrata.
Rahlo priprta.
