Noč bi morala biti tiho in mirno. Moški se je vračal domov po pozni izmeni – utrujen, sanjajoč le o tušu in postelji. Toda tisto, kar je slišal, ko je prestopil prag svojega stanovanja, je prevrnilo njegovo življenje.
V stanovanju je gorela medla luč. Žena bi morala spati, saj je morala jutri zgodaj vstati v službo. Mož si je sezul čevlje, pazil, da ne bi povzročal hrupa, in se že odpravljal v spalnico. Toda v tem trenutku je nekaj zaslišal.
Glas. Tuj. Moški.
Ustavil se je, srce mu je zastalo. Glas je bil tih, a jasen, prihajal je iz spalnice. Sprva je pomislil, da je vklopljen televizor, a zvoki so bili preveč osebni – šepet, odlomki stavkov, smeh. In med njimi – glas žene, le drugačen, nežen, kakršnega že dolgo ni slišal.
Moški se je približal vratom spalnice in obstal. Za njimi je očitno bil še nekdo. Tujec v njegovi hiši. V njegovi postelji.
Potisnil je vrata – in tisto, kar je videl, je bil zanj udarec, od katerega se ni mogel opomogti. Žena, prestrašena, z razmršenimi lasmi, in moški, ki ga še nikoli prej ni videl. Vse je postalo jasno brez besed.
Najprej je bila tišina, težka kot kamen. Potem so se začeli klici. Žena je poskušala nekaj pojasniti, ljubimec je hitro zbiral oblačila, mož pa je stal sredi sobe, ne moreč verjeti, da se mu to dogaja.
Sosedje so kasneje povedali, da so slišali hrup in preklinjanje. Nekateri so trdili, da je oba izgnal. Drugi, da je preprosto odšel in zalopnil vrata. Vsi pa so vedeli: ta družina se je razpadla v eni noči.
Zgodba se je hitro razširila med znanci in sodelavci. Nekateri so obsodili ženo, drugi so podprli moškega in rekli: »Bolje je vedeti resnico, kot živeti v iluziji«. A eno je bilo jasno: tisti tuji glas, ki ga je slišal ponoči, je postal točka brez povratka.
Zdaj moški priznava: »Ta noč je moje življenje razdelila na »pred« in »po«. Nikoli več ne bom mogel zaupati, kot sem prej.«
