Emma se je zbudila, zadihana, prepotena, s srcem, ki je bilo kot bi pretekla maraton. Toda to ni bil običajen nočni mor. To sploh ni bil sen.
Spominjala se je stvari – živih, podrobnih spominov –, toda niso bili njeni. Topel smeh moškega za zajtrkom. Zlati poročni prstan na njenem prstu. Majhna modra hišica z luščenim barvo in gugalnico na verandi, ki je škripala, ko je pihal veter.
Problem je bil preprost: Emma ni bila nikoli poročena. Živela je sama v mestnem stanovanju, obkrožena s sosedi, s katerimi skoraj ni govorila. Moški, ki se ga je spominjala, mož iz njenih spominov, ni obstajal. Vsaj ne v njenem svetu.
Prvih nekaj ur je poskušala to odgnati. Morda je bil to le sen, ki se je preveč zasidral v njej. Morda ji je možgani igrali potegavščino. Toda podrobnosti niso izginile. Spominjala se je zvoka odpiranja predalov, vonja stare kavne usedline, škripanja mrežaste vrat.
Bilo je preveč resnično. Preveč oster.
V spletu je poiskala mesto, ki se je nenehno pojavljalo v njenih spominih – majhno mesto, v katerem ni bila nikoli, dve uri vožnje od nje. Skoraj je zaprla prenosni računalnik, ko se je na seznamu pojavilo natančno ime ulice.
Elmwood Avenue. Hiša št. 14.
Roke so ji drgetale na volanu, ko je naslednje jutro vozila tja. Z vsakim kilometrom se ji je želodec vse bolj stiskal, kot da se približuje nečemu, česar ne bi smela dotakniti.
In potem ga je zagledala.
Majhna modra hišica. Gugalnica na verandi. Olupljena barva. Točno takšna, kot se je spominjala.
Emma se je ustavila, nezmožna dihati. Šepetala si je: „To je resnično. To je resnično.“
Ni nameravala izstopiti iz avtomobila. En pogled je bil dovolj. Dokaz, da ni znorela. Dokaz, da se je zgodilo nekaj nemogočega.
A takrat so se odprla vhodna vrata.
Iz njih je stopil moški. Ko jo je zagledal, je obstal. Obraz mu je pobledel, nato pa se je izkrivil v izrazu med grozo in žalostjo.
»Emma?« je zašepetal, kot da mu izgovarjanje njenega imena povzroča bolečino.
Izstopila je iz avtomobila, besede so ji zastale v grlu. » Jaz… jaz vas poznam?«
Njegove oči so se napolnile s solzami. Glas se mu je zatresel.
»Ti si moja žena.«
Emma je zamrznila.
Hotela je pobegniti, a noge ji niso ubogale. Hotela je zakričati, a glas ji ni ubogal. In takrat se je iz hiše oglasil otroški glas:
»Mama?«
