Nisem prosila za to.
Vse se je začelo z malenkostjo, kot radijske motnje v globini mojega zavest. Ljudje so se pogovarjali, vendar ne z usti. Hodila sem po ulici in nenadoma se je zgodilo – šepet v moji glavi.
Izgleda utrujen.
Je to on?
Ne glej mu v oči.
Obrnila sem se, vendar nihče ni govoril. Vsi so izgledali normalno. Razen njihovih misli.
Sprva sem mislila, da sem znorela. Toda kmalu mi je postalo jasno: slišala sem samo misli o sebi.
V trgovini z živili se je blagajničarka nasmehnila. Njene misli so govorile: Je simpatičen, vendar čuden. Kaj je z njegovimi lasmi?
Na vlaku je moški dvignil pogled od časopisa. »Je to tisti fant iz novic? Ne, to ni mogoče.«
V telovadnici je nekdo pomislil: »Je močnejši, kot se zdi. Zanimivo, ali ve za to.«
Kamorkoli sem šel, sem v realnem času slišal mnenja ljudi o sebi – sodbe, domišljije, žalitve, skrivnosti.
Bilo je kot življenje v dvorani ogledal, kjer je vsak odsev govoril.
Prenehal sem hoditi na ulico. Prenehal sem govoriti. Celo preproste stvari so postale neznosne.
A postalo je še huje.
Začel sem razumeti, kar ljudje niso izgovorili na glas – tisto, kar nikoli ne bi povedali. Neznanci, ki so se mi smejali in mislili: »Ne zaslužiš si, da si tukaj.« Prijatelji, ki so se z mano šalili in mislili: »Je žalosten.«
Nekoč zvečer v baru sem slišal misli enega moškega: »Danes je tisti večer.« Nasmehnil se mi je čez celo sobo. »Končno bom to naredil.«
Naredil kaj? V trebuhu sem začutil vrtoglavico.
Vstal je in segel v žep suknjiča. Pobegnil sem, srce mi je razbijalo, ne da bi izvedel, kaj točno.
To ni bila več samo paranoja. To je bilo preživetje.
A potem se je nekaj spremenilo.
Nekoč popoldne je v kavarno vstopila ženska. Takoj, ko sem jo zagledal, je moj um utihnil. Sedla je nasproti mene. Nasmehnila se je.
Pripravil sem se na tok misli. A nič se ni zgodilo.
»Me ne slišiš, kajne?« je tiho rekla.
Kri mi je zastala v žilah. »Kaj?«
»Iskala sem te,« je zašepetala. »Poslušal si napačne ljudi.«
Vstal sem, pripravljen na beg.
Njeni oči so se ustavile na mojih. In takrat je njen glas napolnil mojo glavo – čist, miren, premišljen:
Ne smeš jih poslušati. Poslušati moraš mene.
Zatresel sem se nazaj. »Kako…«
Bojijo se te, je rekel njen um. Si nevaren. Zato slišiš samo misli o sebi. Oni so te naredili takšnega.
»Kdo?« sem izdihnil.
Ona se je rahlo nasmehnila. Povedala ti bom. Ampak moraš nehati bežati.
In v tem trenutku so vsi drugi glasovi v kavarni utihnili.
Vsi so se obrnili, da bi me pogledali.
In vse njihove misli so povedale isto:
On se prebuja.
