Ko se je Hannah preselila v novo stanovanje, je z olajšanjem ugotovila, da pralni stroj deluje. Bil je star in hrupen, vendar je Hannah rešil neskončnih poti v pralnico.
Vendar se je, ko je prvič uporabila pralni stroj, zgodilo nekaj čudnega.
Iz pralnega stroja je vzela kavbojke in majice, na dnu pa je ležala svileno rokavico.
Ne par, ampak samo ena. Krem barve, nežna, kot da je iz 20. let 20. stoletja.
To je prezrla in domnevala, da jo je pustil prejšnji najemnik. Odvrgla jo je na stran.
Toda naslednji teden se je to ponovilo.
Tokrat je med njenim perilom ležala otroška mornarska kapica z obrabljenimi robovi. Nikoli prej je ni videla.
In to se je nadaljevalo.
V vsakem pranju se je pojavilo nekaj, kar ji ni pripadalo. Čipkast ovratnik. Veriga od moških žepnih ur. Šal, ki je rahlo dišal po dimu.
Njena omara se je postopoma polnila s temi čudnimi relikvijami. Poskusila je vprašati lastnika, a je le skomignil z rameni. „Ta stara pralna naprava je tu že dlje kot jaz.“
Nekoč ponoči je radovednost prevladala. Ostala je v pralnici, sedela na stolu in opazovala, kako pralna naprava pere njena oblačila. Ropot je postajal vse glasnejši, boben se je tresel.
Ko se je končno ustavil, je odprla vrata.
Znotraj, skupaj z njenim perilom, je ležala obleka.
Ni bila zložena, ni bila zmečkana – bila je lepo razprostrta, kot da jo je nekdo skrbno položil tja.
Bila je iz temno modrega satena in se je lesketala v svetli luči. Ko jo je Hannah dvignila, je iz žepa padel zložen list papirja.
Zadržala je dih, ko je prebrala besede, napisane z lepo pisavo:
»Še vedno čakamo na preostale njene stvari.«
Pralni stroj je tiho brnel za njenim hrbtom, kot da bi hotel še kaj povedati.
