Tom je živel sam v mirnem stanovanju nad majhno pekarno. Stanovanje ni bilo razkošno, a bilo je njegovo – udobno, znano, predvidljivo. Ponoči je rad ležal na kavču, brskal po telefonu in se prepuščal blagemu vonju svežega kruha, ki se je dvigal iz spodnjega nadstropja.
Zato je to takoj opazil.
Nekoč zvečer, ko se je raztegnil na kavču, je njegov pogled padel na strop. In tam, v mehki svetlobi svetilke, je to zagledal: en sam odtis bosega stopala.
Ne madež, ne madeži. Jasen, zaprašen odtis človeškega stopala.
Na stropu.
Tom se je namrščil in pomaknil stol. Dotaknil se je odtisa – bil je pravi. Prah se je prijel njegovih prstov. Toda zgoraj ni bilo sosedov. Nad njim je bila samo streha.
Rekel si je, da to nič ne pomeni. Morda je bila to le igra njegove domišljije, ostanek popravila, opravljenega pred mnogimi leti. Zaspal je nemiren.
Naslednjo noč so se pojavile še tri.
Majhne, prašne sledi, ki so bile v vrsti.
Naslednjo noč jih je bilo že sedem.
Raztezale so se po njegovem stropu, kot da bi nekdo hodil sem in tja – ne, kot da bi nekdo tam živel.
Tom tega ni mogel več ignorirati. Poklical je lastnika hiše, ki je prisegel, da je podstrešje že več let zaprto. »Tam ne more biti nikogar,« je vztrajal lastnik hiše. Toda Tom je vedel, kaj je videl.
Vsako jutro jih je bilo več.
Poskušal jih je zbrisati. Toda sledovi so se ponovno pojavili – sveži, jasni, kot da je nekdo pred nekaj urami hodil bos po prahu.
In potem je prišla noč, ko ni mogel zaspati. Ležal je brez spanja in gledal v strop. Ob 2:47 zjutraj je to slišal.
Skrik.
Še en.
Mehki, enakomerni koraki tik nad njegovo posteljo.
Srce mu je začelo hitreje biti. »Hej?« je zašepetal.
Koraki so se ustavili.
Dolgo časa je v sobi vladala tišina. Potem, kar se je zdelo nemogoče, so se sledi na stropu začele množiti – ena za drugo, kot da bi nevidne noge hodile nad njim v tem trenutku.
Tom je tresoč se skočil iz postelje. Preostanek noči je skoraj ni spal.
Toda naslednje jutro je videl nekaj, kar ga je skoraj prisililo, da bi odšel za vedno.
Sledi niso bile več samo na stropu.
Začele so se spuščati po stenah.
Dan za dnem so se spuščale nižje in nižje – sledi prašnih človeških nog, ki so se približevale tlom. Približevale se mu.
V obupu je Tom poklical sestro in jo prosil, naj pride in si sama ogleda. Prispela je zvečer, skeptična. Toda ko je vstopila v hišo in pogledala navzgor, je pobledela.
„Tom… so sveže. Prah se še ni usedel.“
Tisto noč je ostala pri njem. Skupaj sta ležala brez spanja in opazovala. Ob 3. uri zjutraj so se škripanja vrnila. Koraki so se odbijali počasi, namerno. In takrat sta to videla.
Bosa stopinja se je oblikovala pred njunimi očmi.
Prah se je premaknil, zbral in odtisnil na strop. Potem še ena. In še ena.
Njegova sestra ga je zagrabila za roko. »Tom, ne hodijo več poševno.«
Imela je prav.
Odtisi se zdaj niso več premikali vodoravno.
Spuščali so se naravnost navzdol – naravnost k njegovi postelji.
In zadnje, kar se je Tom spomnil, preden je izgubil zavest, je bila oblika polne človeške stopala, pritisnjene ob steno… prsti so se upogibali, kot da bi poskušala stopiti skozi njo.
