Družina Volkovih je že dolgo sanjala o lastni hiši. Ko so jim ponudili, da kupijo staro stavbo na obrobju majhnega mesta, niso dolgo razmišljali. Hiša je bila prostorna: tri sobe, podstrešje, velik vrt z jabolki. Res je, da je bila hiša stara – tla so škripala, streha je na nekaterih mestih puščala. Toda Marina, mati družine, je verjela: malo popravil – in hiša bo postala udobna.
Prve tedne so živeli mirno. Hčerka Liza se je veselila vrta, tekala bos po travi. Zvečer so večerjali na verandi in poslušali petje ptic. Zdelo se je, da je življenje končno našlo svoj ritem. Toda kmalu se je v hiši začelo dogajati nekaj čudnega.
Vsako noč je Marina v hodniku slišala lahke korake. Mož jo je prepričeval, da je to le domišljija – škripanje podov ali veter. Toda zaskrbljenost je naraščala. In vse se je še poslabšalo, ko se je pri njihovi vratih pojavil čuden deček.
Bil je suh, bled, v obrabljeni jakni, star okoli deset let. Ni rekel niti besede. Samo pristopil je k vratom, pogledal okna hiše in … pod vrata podtaknil zložen list papirja.
Sprva se je zdelo, da ni nič nevarno. Toda ko je Marina odvila prvi list, ji je zastalo srce. Na njem je bilo napisano z otroškim pisom:
„Jaz sem tukaj. Ali me tudi vi slišite?“
Čez dan se je pojavila nova beležka:
„Ne hodite na podstrešje. On se zbudi.“
Marina je beležko pokazala možu. On je zamahnil z roko in rekel, da je to otroška potegavščina. Toda iste noči se je Liza zbudila v solzah. Rekla je, da je slišala korake nad svojo posteljo.
»Nekdo je hodil tam, mama!« je jokala deklica.
Naslednje jutro je pred vrati spet ležal listič:
»On ima rad otroke.«
Marina ni mogla več mirno spati. Opazila je, da se fant pojavi vedno ob isti uri – točno ob polnoči. Ni govoril, se ni smejal, le pustil je svoje sporočilo in izginil.
Nekoč se je oče odločil, da bo šel na podstrešje. S svetilko je odprl škripajoča vrata. Prah mu je udaril v obraz in začel je kašljati. V kotu podstrešja je stala majhna otroška posteljica, prekrita s pajkovo mrežo. In poleg nje na steni je bilo z nečim ostrim vrezano besedo:
„Čakam“.
Mož je hitro odšel dol, bled kot platno. V tem trenutku je Marina zaslišala tiho smejanje za oknom. Pogledala je ven in v temi opazila istega dečka. Njegove oči so žarele.
Ženska je stekla na dvorišče, a dečka ni bilo več. Na stopnicah je ležal nov listič. Le dve besedi:
»To nisem jaz«.
Naslednji dan je Marina poskušala od sosedov izvedeti kaj o dečkovi družini. Starka soseda se je prekrižala in rekla:
— Volkovi so imeli dovolj poguma, da so se tja vselili… A vi ne veste ničesar o tej hiši? Pred desetimi leti je tu živela družina. Njihov fant je umrl, pravijo, na čuden način. Od takrat nihče ni dolgo ostal v tej hiši.
Marina je s tresočimi rokami vzela eno od sporočil. Podpis na dnu je bil »Petja«. Sosedo je vprašala:
»Kako se je imenoval tisti deček?«
»Petja,« je odgovorila starejša soseda.
Marini se je zavrtelo v glavi.
Najhujše se je zgodilo kasneje. Nekega jutra je Marina po naključju pri hčerki zagledala album za risanje. Na eni od strani je Liza narisala dečka pri vratih in pod risbo skrbno podpisala isto ime: »Petja«.
»Kako veš, kako se imenuje?« je vprašala hčerko in čutila, kako jo po hrbtu prešine mraz.
Liza je pogledala mamo z odprtimi očmi in rekla:
»On mi je sam povedal. Ponoči.«
Istega meseca se je družina izselila iz hiše. Marina pa še vedno hrani eno od sporočil. Ker je pisava na njem popolnoma enaka pisavi njene hčere.
