Klara je odkar je začela novo službo vsako jutro ob 8:05 sedla na vlak. Rutina je bila dolgočasna in predvidljiva: isti prenatrpan vagon, isto listanje po telefonu, iste zamegljene podobe utrujenih potnikov.
Do enega torka zjutraj.
Usedla se je na prazno mesto poleg starejšega moškega, ki je listal po majhnem, obrabljenem zvezku. Nič nenavadnega – dokler se Klarin pogled ni spustil navzdol in se ustavil na pisavi.
Srce se ji je stisnilo.
Bila je njena pisava.
Ne samo podobna. Identična.
Moški je bral njen otroški dnevnik – tisti, ki ga je skrivala v škatli za čevlje pod posteljo, dokler ga ni pred mnogimi leti zavrgla v smeti.
Klara se je nagnila bliže, grlo ji je presahnilo. Na strani je videla besede, ki se jih je spominjala, da jih je napisala pri osmih letih s krivimi črkami: „Danes sem jokala, ker me mama ni prišla iskat iz šole.“
Roke so ji zadrgetale. „Kje ste to vzeli?“ je zašepetala.
Moški ni dvignil pogleda. „Lepa zgodba,“ je mirno rekel in obrnil naslednjo stran.
»To je moje,« je zajecljala Klara. »To je osebno.«
Moški je počasi dvignil pogled, njegove oči so bile ostre in čudno znane. »Osebno? Ti si mi ga dala.«
Klara je začutila vrtoglavico. »Ne, nisem ga dala! Ta dnevnik sem zavrgla že pred mnogimi leti!«
On se je rahlo nasmehnil. »Vem. Tako sem ga našel.«
Ne da bi ji dal priložnost, da bi rekla besedo, je obrnil zadnjo stran. Klari je v ušesih zašumel srčni utrip.
Zadnji zapis ni bil iz njenega otroštva. Bil je datiran z danes.
In njen lastni rokopis je glasil:
»Na jutranjem vlaku sem sedela poleg moškega, ki je vedel vse o meni.«
Klara je od šoka zamrljala, njeno dihanje je postalo plitko. Dvignila je pogled – a moškega ni bilo.
Mesto poleg nje je bilo prazno.
Dnevnik je ležal odprt na njenih kolenih.
