Tom se je vedno smejal, ko so ljudje govorili, da lahko hišna žival spremeni tvoje življenje. Zanj je bila njegova zlata ribica Bubbles le tiho spremstvo v stekleni posodi. Nahranil jo je, občasno potrkal po steklu in nadaljeval svoj dan.
Nekega večera pa je opazil nekaj čudnega.
Barvni kamenčki na dnu akvarija niso bili razmetani naključno, kot ponavadi. Oblikovali so skupke, skoraj kot majhni vzorci.
Tom se je nagnil bliže. »Čudno,« je zamrmlal.
Naslednje jutro je bilo spet vse drugače. Tokrat so se kamenčki zdeli razporejeni po krivih črtah. Oblike.
Nervozno se je nasmehnil. »Kaj počneš tam, Bubbles? Igraš Tetris?«
Toda tretji dan je Tom skoraj razlil kavo.
Kamenčki so tvorili besedo.
PRIVET.
Z odprtimi očmi jih je strmel. Riba je mahala z repom in lenobno plavala v krogih, kot da se ni nič zgodilo.
»V redu,« je rekel Tom na glas. »Sem samo utrujen. To je … naključje.«
Toda naslednji večer, ko se je vrnil z dela, se mu je od strahu stisnil želodec.
Kamenčki so zdaj sestavljali njegovo ime.
TOM.
Srce mu je razbijalo, prijel je telefon, da bi naredil fotografijo. A preden je to uspel, je zlata ribica preletela akvarij in razmetala črke.
Skoraj ni spal, misli so mu begale.
Zjutraj se je spet približal akvariju. Kamni so bili spet premeščeni. Tokrat so sestavljali besedo:
DVOR.
Tom je zmedeno pomežiknil. »Vrata? Katera vrata?«
Kot na znak je nekdo potrkal na vrata.
Zamrl je.
Pogledal je skozi okno, a ni videl nikogar. Le kuverto, ki je ležala na pragu.
Tom ga je s tresočimi rokami dvignil in odprl. Notri je bil en list papirja, prazen, razen ene besede, napisane z neurejenim pisom:
POZDRAV.
Počasi se je obrnil k akvariju.
Mehurčki so plavali v mirnih krogih, kamenčki na dnu so ležali popolnoma nepremično.
