Anna nikoli ni mislila, da bo v njenem življenju pojavila mačka. Od otroštva je bolj ljubila pse – zvestih, predanih, razumljivih. Toda tisti hladni jesenski večer se je vse spremenilo. Ko se je vračala domov, je zaslišala žalostno mijavkanje izza garaž. Ko se je približala, je zagledala majhnega rjavega mucka: umazanega, tresočega se od mraza, a z živimi, polnimi življenja očmi.
Anna ni dolgo razmišljala. Ga je dvignila, zavila v šal in odnesla domov. Tako je dobila Rjuhka – ljubkega, pametnega in, kot se je kmalu izkazalo, zelo nenavadnega mačka.
Prve tedne se je vedel kot običajna hišna žival: veliko spal, mjavkal, tekal za žogico. A kmalu je Anna opazila nekaj nenavadnega. Vsako jutro, ko se je zbudila, je ob postelji našla majhne predmete. Tu gumb, tam košček ključa, tam kovanec. Rjavi je sedel ob njej in jo ponosno gledal, kot da se hvali s svojim plenom.
Sprva se je Anna smejala: »Ti pa si tat! Kje si to našel?« Misnila je, da maček pleza po stopnišču in najde smeti ali naključne predmete. Toda sčasoma so najdbe postajale vse bolj čudne.
Nekoč je Rjuhik prinesel košček stare fotografije. Na zbledelem koščku papirja so se slutili ženski oči. Anni se je zaustavilo srce – poteze obraza so se ji zdele nejasno znane. Toda sklenila je, da je to naključje.
Čez nekaj dni je maček prinesel star obesek. Majhen zlati medaljon, v katerem je nekoč očitno bilo mesto za fotografijo. Na pokrovčku so bile lepo vgravirane inicialke: »A.K.« Anna je otrpnila. Te inicialke so pripadale njeni materi – Anni Kovaljovi, ki je izginila pred mnogimi leti, ko je bila Anna še otrok.
Dekle se je usedlo na tla in stiskalo obesek v rokah. Njena mati je bila razglašena za pogrešano. Nekega večera je odšla iz hiše in se ni več vrnila. Družina jo je leta iskala, prijavila policiji, a vse je bilo zaman. Babica je vzgajala Anno in jo skušala zaščititi pred bolečino. A nekega dne je tiho rekla vnukinji: »Ne išči, draga. Včasih usoda ne daje odgovorov.«
In zdaj je imela Anna v rokah materin obesek. Srce ji je tako močno utripalo, da se je zdelo, da ga bodo slišali sosedje. »Kje ga je vzel? Kje ga je našel?« je razmišljala.
Anna se je odločila, da bo sledila mačku. Naslednje jutro je namerno pustila okno priprto in čakala. Rdečelasec je, kot ponavadi, odšel ven in samozavestno stekel čez dvorišče. Anna se je hitro oblekla in mu sledila.
Maček je tekel tako odločno, kot da bi poznal pot na pamet. Prečkal je dvorišče, skočil na ulico in zavil k staremu domu v bližini. Anna še nikoli ni bila tam: hiša je veljala za zapuščeno, okna so bila zabita, vrata pa so vodila v mračno klet.
Rdečelasec je skočil v ozko špranjo v vratih kleti. Anna je globoko vdihnila in mu sledila. Vonj po vlagi in prahu ji je udaril v nos. V temi je bilo hladno in strašno. Maček se je ustavil v kotu, kjer je stala stara lesena škatla, prekrita s pajkovo mrežo.
Anna je s tresočimi rokami odprla pokrov. Notri so ležale lepo zložene stvari: stara pisma, zbledele fotografije, ženski nakit. Na eni od fotografij je bila njena mama – mlada, nasmejana, z istim obeskom okoli vratu.
Anninim očem so se napolnile solze. V prsih jo je stisnilo od bolečine in upanja. Prebirala je pisma, dokler ni naletela na kuverto z njenim imenom. Papir je bil porumenel, a pisava je bila prepoznavna.
»Moja draga punčka, če to bereš, pomeni, da nam je usoda igrala grdo potegavščino. Nisem te mogla vzeti s seboj, a sem te vedno ljubila in nosila v svojem srcu. Odpusti mi, ker sem molčala. Nekega dne boš razumela, zakaj sem izginila …«
Solze so ji zameglile oči. V glavi se ji je vrtelo na tisoče vprašanj. Kje je izginila mama? Zakaj jo je zapustila? Kdo je dal sem ta pisma in zakaj jih je našel maček?
A misel je Anno prešinila s hladom: če so bila pisma ves čas tukaj, potem je nekdo vedel za to skrivališče. In morda je bil ta človek povsem blizu.
Dvignila je glavo. V globini kleti se je zaslišalo stopanje. Rjavi je zasikal, dlaka na njegovem hrbtu se je dvignila. Anna je stisnila pismo v rokah in pritiskala mačka k sebi.
Koraki so se približevali…
Anna je zamrla, srce ji je razbijalo v grlu. Koraki so se približevali in odmevali v kleti. Pritiskala je Rjavega k sebi in stiskala pismo matere v rokah.
Iz teme je stopil starejši moški s svetilko. Njegov obraz se ji je zdel nejasno znan. Ustavil se je, ko je zagledal Anno pri zaboju.
»Torej si vendarle našla…« je rekel tiho.
»Kdo ste?« Anin glas se je zatresel.
»Jaz… prijatelj tvoje matere,« je moški spustil pogled. »Obljubil sem, da bom ohranil njeno skrivnost.«
Sedel je na star zaboj, kot da je utrujen od nosenja te teže. Njegova pripoved je bila pretrgana, vendar je vsaka beseda Anni zarezala v srce. Njena mama ni izginila naključno. Bila je vpletena v zgodbo, o kateri ni mogla povedati niti najbližjim. Grožnja je visela nad njo in nad njeno hčerko. Zato je starejša Anna deklico prepustila v varstvo babici in odšla, da bi jo rešila.
— Verjela je, da boš to nekega dne našla, — je rekel moški in pokimal proti škatli. — A upala je, da bo to pozneje. Ko boš pripravljena.
Anna je molče sedela in stiskala pisma k prsim. Čutila je bolečino, jezo, a tudi čudno olajšanje: mati je ni zapustila iz brezbrižnosti, ampak se je žrtvovala zanjo.
Rdečelasec je tiho zamijavkal in se otrl ob njeno roko, kot da bi ji hotel spomniti, da je prav on pomagal odkriti resnico.
Anna se je dvignila in pogledala moškega:
— Kje je zdaj? Je živa?
Starec je vzdihnil. Njegove oči so zasijale v medli svetlobi svetilke.
— Včasih morajo skrivnosti ostati skrivnosti, — je odgovoril in odšel v temo, jo pustil samo.
V kleti je spet zavladala tišina. Anna je vedela: ostali so ji samo pisma, medaljon in spomini. Toda v srcu je prvič po dolgih letih začutila, da je bila njena mama ves ta čas ob njej.
Rdečelasec se je zvijal v klobčič ob njenih nogah, kot da je izpolnil svojo nalogo.
