V majhnem mestecu Ashford je cerkev stala kot okostnjak na robu trga. Njen zvonik je bil rahlo nagnjen, vitražna okna so bila razbita, po kamnitih stenah pa so se vzpenjale vinske trte. Pol stoletja ni nihče stopil vanjo.
Vrata so bila zaklenjena, potem ko je požar počrnil notranjost, čas pa je naredil ostalo. Zvonik je bil razpokan, vrv obrabljena, zvonec pa že dolgo zarjavel. Petdeset let je nad njim visela tišina kot pogrebna krila.
Dokler ni prišla neka nevihtna noč.
Eleanor, ki je vse življenje živela v Ashfordu, se je zbudila ob zvoku.
Jasnem, slovesnem zvonjenju.
Cerkvenem zvonu.
Sedla je v postelji, srce ji je razbijalo. Vedela je, da je to nemogoče. Zvon ni zvonil, odkar so bili njeni starši otroci. A zvok se je razlegal v nočnem zraku – globok, odmeven, neizpodbiten.
Naslednje jutro je celo mesto šepetalo. Nekateri so rekli, da je šala. Drugi so mrmrali o vandalih. A Eleanor je opazila, kako so starejši meščani izogibali pogledom drug drugega. Spominjali so se zgodb.
Cerkev, so rekli, je bila prekleta.
Pred desetletji, ko je ogenj uničil njeno streho, je bila skupina meščanov ujetih v njej. Nihče ni vedel, kako se je začel – vedeli so le, da se je ogenj hitro širil. Nekateri so trdili, da so tisto noč v stolpu videli postavo, senco, ki je vlekel vrv, medtem ko so plameni požrli klopi.
Trupla niso nikoli našli.
Od takrat je bila cerkev zapuščena.
Eleanor ni mogla izbrisati zvoka iz glave. Naslednjo noč je ostala budna in strmela v uro.
Točno ob polnoči se je spet začelo.
Zvonjenje je bilo počasno, žalostno. Vsak udarec zvonca se je zdel, da ji pretrese kosti. Odprla je okno in pogledala proti cerkvi. V temi je prisegla, da je videla gibanje v stolpu.
Oblika moškega.
Do jutra se je odločila. Poklicala je brata Daniela, ki je pred leti zapustil mesto, in ga prepričala, naj pride. »Sama sem to slišala,« je vztrajala. »Nekaj se dogaja.«
Tisti večer sta skupaj odšla do cerkve. Vrata so bila poškodovana in zaklenjena z verigo, vendar je veriga visela ohlapno, kot da bi jo nekdo poškodoval. Notri je bil zrak težak od saj in vlage.
Svetloba njunih svetilk je osvetljevala vrste ožganih klopi in počrnelega kamna. Pajčevine so visele kot zavese. Toda tla so bila prekrita z nečim novim – stopinjami, globoko vtisnjenimi v pepel.
Vodile so proti stopnicam, ki so vodile do zvonika.
Daniel je okleval. »Ne bi smela biti tukaj.«
Eleanor pa je vztrajala in se povzpela po ozkih stopnicah. Njena svetloba je ujela raztrgano vrv, ki je visela s stropa.
In potem je zamrla.
Vrv se je premikala.
Zibala se je sem in tja, kot da bi bila pravkar spuščena. Zgoraj je zvon zaječal, njegov železni kladivček je drsel po strani.
In ob njem – ali bolje rečeno, skozi njega – je stala postava.
Moški, njegova silhueta zamegljena kot dim, roke oklepajoče vrv. Njegov obraz je bil bled, oči votle, usta se premikala brez glasu, medtem ko je zvon zvonil in drgetal.
Eleanor je zajela sapo. Postava je pogledala nanjo – in v tistem trenutku je to občutila.
Ne zlo.
Žalost.
Ko je omahnila nazaj, jo je Daniel zagrabil za roko. »Kaj si videla?« je vprašal.
Iskala je besede. »Ne zvonijo za nas. Zvonijo, ker ni nikoli odšel.«
Pobegnila sta iz cerkve, zvok zvonca pa ju je preganjal v noč.
Ob zori je zvonec spet utihnil. A mesto tega nikoli ne bo pozabilo.
Nekateri prebivalci so vztrajali, da so bili vandali, veter ali naključje. A starejši prebivalci so vedeli bolje. Šepetali so, da duše, izgubljene v požaru, nikoli niso pobegnile. Da je zvonjenje ob polnoči njihov opomin – poziv živim, naj se spominjajo mrtvih.
In Eleanor?
Vsakič, ko ura odbije polnoč, prisluhne.
In v tišini med urami včasih zasliši šibek odmev – zvon, ki ne obstaja več, zvonjenje rok, ki nikoli niso prenehale.
