Ko sta Harrisonova na bolšjem trgu naletela na viktorijansko ogledalo, se jima je zdelo, da sta naredila odkritje življenja.
Okrašen okvir je bil pozlačen, s težkimi zavitimi vzorci vrtnic in vinskih trt. Prodajalec jima je pojasnil, da je pripadal posestvu, ki so ga »v naglici izpraznili«. Emma Harrison je za samo dvesto dolarjev prepričala moža, da ga ne smeta spustiti iz rok.
»Predstavljaj si ga v hodniku,« je rekla z nasmeškom.
Zato sta ga odnesla domov, očistila prah s stekla in ga obesila na steno nasproti stopnic. Hodnik je postal svetlejši, veličastnejši – kot da bi v njun dom vstavili košček zgodovine.
Več tednov ni bilo nič več kot to.
Dokler Sophie ni opazila moškega.
Začelo se je v soboto zjutraj. Emma je pospravljala, ko jo je Sophie potegnila za rokav.
»Mami,« je zašepetala, »zakaj je v ogledalu moški?«
Emma je zamrla, nato pa se nervozno zasmejala. »Misliš očetov odsev?«
Sophie je zmajala z glavo. »Ne. Stal je za nami.«
Emma je to odvrnila kot preveč živahno domišljijo. Otroci ves čas vidijo stvari v senci.
Toda tisto noč, ko je šla mimo ogledala na poti v posteljo, je Emma mislila, da je v kotu očesa videla gibanje. Ostro se je obrnila. Hodnik je bil prazen. Vendar v ogledalu … se je nekaj premaknilo, kot senca, ki se je umaknila v steklo.
Nikomur ni povedala.
V naslednjem tednu so se čudni trenutki množili.
Nekoč je Emma opazila, da je bila svetilka v odsevu prižgana, prava svetilka na mizi pa ne. Drugič je Sophie tekla mimo ogledala in se smejala, njen odsev pa je trajal pol sekunde dlje, kot bi moral, in se smejal širše, kot se je Sophie v resničnem življenju.
»Nehaj se igrati trike,« je Emma zamrmrala pod nosom, čeprav ni bilo nikogar, ki bi jo lahko slišal.
Nekoč zvečer, med pripravo mize, je pogledala v ogledalo in se zamrznila.
Modsevu je na vrhu stopnic stala postava. Moški, visok in suh, z bledim in nejasnim obrazom, kot da bi bil napol izbrisan. Ko se je Emma obrnila, so bile stopnice prazne. V steklu pa je postava ostala in opazovala.
Tisto noč je soočila moža. »Moramo se ga znebiti.«
»Emma,« je rekel nežno, »to je samo ogledalo. Utrujena si. Preveč delaš.«
A Sophie ni bila utrujena. Sophie je bila prestrašena.
Začela je vztrajati, da ne želi sama hoditi po hodniku. Neko noč jo je Emma našla sključeno v postelji, z odejo prek glave.
»Maha mi,« je zašepetala Sophie. »Moški v ogledalu. Pravi, da želi, da grem noter.«
Emma je oblaknilo.
V obupu je poiskala prodajalca na bolšjem trgu. Ko je omenila ogledalo, je videti nelagodno.
»Vse, kar vem,« je zamrmlal, »je, da je prišlo iz zapuščine. Pripadalo je moškemu, ki je živel sam. Pravijo, da ni nikoli zapustil tiste hiše. Niti potem, ko je … umrl.«
Emma se je pretresena vrnila domov. Tisti večer je Sophie zakričala. Emma je stekla v hodnik in videla hčerko, ki je kazala na ogledalo, bleda od strahu.
»Bil je v moji sobi!« je jokala Sophie. »In zdaj se smeji.«
Emma je zagrabila odejo in jo vrgla čez ogledalo.
Naslednje jutro sta ga odnesli v garažo, odločeni, da ga prodata, podarita, uničita – karkoli.
Toda še tedne po tem je Sophie spraševala: »Mami, misliš, da me pogreša?«
Emma ni nikoli odgovorila.
Ker je včasih pozno ponoči, ko je šla mimo pokritega predmeta v garaži, mislila, da je zaslišala nekaj šibkega.
Roko, ki je drgnila po steklu.
Čakala.
