Lena ni iskala skrivnosti, ko je pljunila v plastično cevko. Bilo je le neumno božično darilo od njenih sodelavcev – komplet za testiranje DNK prednikov. Vsi v njenem pisarni so ga vzeli in se šalili, kdo bo odkril, da je »1 % Viking« ali »v sorodu s kraljevsko družino«.
Poštno ga je poslala nazaj, pozabila nanj in nadaljevala z življenjem.
Dokler ni prišel e-mail.
Njeni rezultati so pokazali nekaj nemogočega: bila je genetsko ujemala z otrokom, ki je izginil pred več kot 100 leti.
Poročilo je navajalo »znatno prekrivanje DNK« z neznano žensko, katere kosti so bile desetletja prej odkrite v neoznačenem grobu zunaj Bostona. Verjeli so, da je bil ta otrok eden izmed izgubljenih Millbrookovih sirot – skupine otrok, ki so izginili leta 1919, potem ko je skrivnostni požar uničil njihov sirotišnica.
Zgodovinarji so se leta in leta spraševali, kaj se je z njimi zgodilo. Nekateri so trdili, da so umrli v plamenih. Drugi so šepetali, da so bili ugrabljeni za tajne poskuse med pandemijo gripe.
Sedaj pa je bilo glede na test Lena neposredna potomka enega od njih.
A kako?
Njena družina ni nikoli živela nikjer v bližini Bostona.
Radovednost je postala obsesija. Lena je preučevala arhive, stare časopise, popise prebivalstva. Rojstni list njene babice je nenadoma postal sumljiv – navedeni so bili njeni »starši«, vendar datumi niso ujemali.
Nekoč ponoči je Lena med brskanjem po babičinem podstrešju našla kovček. V njem so bili koščki oblačil, označeni s številkami namesto imeni, stare fotografije otrok, razvrščenih kot vojaki, in ožgan srebrni medaljon z inicialkami, ki jih ni prepoznala.
Med njimi je bilo tudi pismo. Bledo, krhko, a še vedno berljivo:
»Kdor koli jo najde – varujte jo. Nikoli ne bodo nehali iskati. Spremenite ji ime. Skrijte njeno preteklost. Nikoli se ne sme vrniti v Millbrook.«
Leni se je stisnilo srce.
Njena babica ni bila samo sirota. Bila je ena od pogrešanih otrok.
A bilo je še več.
Podjetje za analizo DNK je ponovno kontaktiralo Leno, tokrat ne z avtomatskim e-sporočilom, ampak s telefonskim klicem »posebne raziskovalke«. Ženska na drugi strani je zvenela napeto.
»Morda se tega ne zavedaš, a primer Millbrook je še vedno v preiskavi. Nekateri zapisi so bili zapečateni s strani vlade. Otroci niso bili samo zapuščeni – bili so del programa.«
»Programa za kaj?« je vprašala Lena z drhtečim glasom.
Na drugi strani je bilo predolgo tiho. Končno je ženska zašepetala: »Ni šlo za posvojitev. Šlo je za poskuse. Sledenje imunskim sistemom po pandemiji gripe. Vaša babica je bila morda … ena od preživelih.“
Lena je čutila, kako se je pod njo zamajal pod.
Če je bilo to res, potem je celotna njena družina – ona sama – obstajala zato, ker je bila njena babica vpletena v nekaj temnejšega od požara v sirotišnici.
Naslednje jutro je Lena prejela še eno sporočilo. Tokrat ni bilo od podjetja za testiranje DNK.
Na njenem pragu je ležal neoznačen kuvert. V njem je bil en list papirja z natipkanimi tiskanimi črkami:
„Nehaj postavljati vprašanja. Preteklost je zakopana z razlogom.“
Tisto noč je Lena sedela z medaljonom v roki in strmela v rahlo ožgane inicialke: M.O. Millbrook Orphans.
Test DNK ji je dal več kot le dediščino. Odprl ji je vrata v stoletno skrivnost, ki jo še vedno varujejo tisti v senci.
Ko je ugasnila svečo v podstrešju svoje babice, jo je prešinila mrzla misel:
Če je nekdo poskušal izbrisati otroke Millbrook iz zgodovine, kaj bi storili njej, ker jih je ponovno izpostavila?
