Sophie je od malih nog sanjala o svojem poročnem dnevu. Oblačilo, cvetje, cerkvena ladja – vse podrobnosti so bile načrtovane do popolnosti. Ko je končno prišel ta dan, je bila cerkev polna družine in prijateljev, glasba pa se je odbijala od visokih stropov. Toda ko je stala pred oltarjem in stiskala šopek, je bilo nekaj narobe.
Njen zaročenec Daniel je zamujal.
Sprva je mislila, da je to zaradi živčnosti. Morda prometa. Morda je potreboval le trenutek, da si opomore. A ko so minute minevale, je množica začela šepetati. Njene družice so bile nemirne, duhovnik se je odkašljal, Sophiejina mama pa ji je položila tresočo roko na ramo.
Nato so se vrata na zadnji strani cerkve odprla. Vsi so se obrnili. A to ni bil Daniel.
Bil je moški, ki ga Sophie še nikoli ni videla.
Bil je visok, temnolas in vidno pretresen. Njegov glas se je razlegal po cerkvi, ko je zaklical: »Sophie?«
Kolena so ji skoraj popustila. »Da?« je zašepetala.
Moški je počasi hodil po cerkveni ladji, oči uprte v nje. Nato je izrekel besede, ki so uničile vse:
»Daniel ne pride. Prosil me je, naj ti dam tole.«
V roki je držal zložen pismo.
Gostje so zajeli sapo. Sophie je srce razbijalo, ko je pismo prevzela s tresočimi prsti. Odprla ga je in oči so ji begale po strani. Daniel je napisal: »Ljubim te, Sophie. A danes se ne morem poročiti s tabo. Obstaja nekaj, česar ne veš – nekaj, kar bi ti moral povedati že davno. Imam brata. Ime mu je Adam. To je moški, ki stoji pred tabo. In če usoda obstaja, boš razumela, zakaj sem ga prosil, naj pride namesto mene.«
Sophie so roke tresle, ko je držala pismo, srce ji je razbijalo tako glasno, da je mislila, da ga lahko sliši vsa cerkev. Ko je končala branje, je dvignila oči, solze so ji zameglile pogled. Adam – neznanec – jo je pogledal, njegov izraz je bil razpet med krivdo in nečim drugim … nečim, česar ni mogla poimenovati.
Preden je lahko spregovorila, se je iz ozadja cerkve oglasil nujen glas.
»Stoj!«
Vsi so se obrnili. Daniel je stopil v vrata, bled, znojen, z zmečkanim obleko, kot da bi tekel. Sophie je zadržala dih. Moral bi biti v bolniški postelji, prešibak, da bi sploh lahko stal. A tu je bil, opotekajoč se po cerkveni ladji.
Adam je otrpel.
»Ne poslušaj ga, Sophie,« je rekel Daniel z drhtečim glasom. »On ni moj brat. Je lažnivec.«
Po cerkvi se je razširil val šoka. Vzdihi, šepetanje, osuple obraze. Sophie je skoraj izpustila šopek iz rok.
Adam je stisnil čeljusti. »Daniel, tega ne smeš storiti …«
Toda Danielov glas je zagrmel kot grom. »Povej ji resnico, Adam! Povej ji, kdo si v resnici!«
Sophie se je obrnilo v želodcu. Sob se je zazdelo, da se nagiba.
In potem je prišlo na dan.
Adam sploh ni bil Danielov brat. Bil je Danielov polbrat – rojen iz razmerja, ki ga je njihov oče desetletja skrivaj. Daniel je šele pred kratkim odkril njegov obstoj, Adam pa se je vrinil v Sophieino življenje pod pretvezo, da jo ščiti. A Daniel je vztrajal, da je Adamova obsedenost šla še dlje – da se je v Sophie zaljubil že dolgo pred tem dnevom.
Pismo, ki ga je Sophie stiskala v rokah, se ji je nenadoma zazdelo kot strup.
V cerkvi je zavrelo – gostje so se prepirali, šepetali. In tam je stala Sophie, med dvema moškima, povezanima s krvjo, a ločenima z izdajo, njena poročna obleka pa se ji je nenadoma zazdelo kot kostum iz nočne more.
Ena resnica je postala boleče jasna: to nikoli ne bo poroka, ki si jo je zamislila. In ko je Sophie strgala tančico z glave, odvrgla šopek in sama odšla iz cerkve, je spoznala še nekaj bolj šokantnega – včasih je najpogumnejša oblika ljubezni … izbira sebe.
